KOLINEARNOST

2015-04-22 00:00

KOLINEARNOST

Na prvi pogled enostavna forma banalnega kolaža razdeljenih obrazov, ki angažiranega opazovalca pripelje dalje do socioloških vprašanj o vplivu družbe na pozameznika. Dela, na katerih je portretiranec s svojo grimaso soavtor, so pri fotografiranju in povečavi narejena z istimi fotografskimi parametri, kar omogoča nepopačeno primerjavo fizionomije vseh obrazov. Sociološko-fotografska dvoživka, katere zunanji del smo vsi mi.

                                                                                                          doc. MgA. Simon Tanšek

COLLINEARITY

Albeit trivially simple at a first glance, this split-faces collage raises numerous sociological questions regarding the influence of society on an individual. Shot and finalized with use of same parameters, the photograps allow for an uncontorted face physionomy comparison. The portraited people contribute as co-authors by making individual grimaces. Finally, all these parameters are mashing together into a socio-photographical amphibian with us as its perceivable object.

Assist. Prof. Simon Tanšek, MA.

 

 

VZPOREDNA POL-VESOLJA

V svojih spisih Platon omenja legendo o dušah dvojčicah – opisuje hermafrodite, ljudi z dvospolnimi telesi. O njih pove, da so bili mili, prijazni, inteligentni in predvsem samozadostni  – zadovoljni sami s seboj in s svetom okrog sebe, a ker so bili tako popolni, je to zmotilo njihovega stvarnika, ki jih je v jezi razsekal in polovice teles z razpolovljeno dušo razmetal širom po svetu. Ljudje naj bi tako še dandanes iskali svojo drugo polovico;sorodno osebo, dušo dvojčico, ki bi naše telo, um in življenje na splošno postavila v ravnovesje in ga izpopolnila.  A duše dvojčice ni lahko najti in večina ljudi umre neizpolnjenih – a vendarle:  ko svojo pravo polovico iščemo, se hkrati že izpopolnjujemo.

Kdo so? Kdo je tisti pravi? Kaj, če je nekdo, ki ga poznamo celo življenje? Kaj, če je nekdo, ki je z nami v sorodu? Kaj, če je nekdo, ki živi tako daleč, da ga ne bomo nikoli srečali? Najlaže je to preveriti tako, da z ljudmi vstopamo v odnose, jih spuščamo v svojo bližino, jih mrežimo in to hkrati dovolimo njim. In prav to vsakodnevno (hote ali nehote) počnemo vsi. V socialni psihologiji velja, da so medosebni odnosi tisti med dvema ali več osebami, za katere je značilna močna in raznolika soodvisnost, ki traja dlje časa1. Odnose razlikujemo po več kriterijih – Paul Watzlawick jih deli glede na oblike medosebnih interakcij in sicer na simetrične (kjer si ljudje izmenjujejo enake oz. podobne vedenjske oblike), komplementarne (ki slonijo na izmenjavi nasprotnih vedenjskih oblik) in vzporedne odnose (ki temeljijo na fleksibilnosti oz. na izmenjavi recipročnih in kompenzacijskih vedenjskih oblik)2. Najbolj osnovna delitev odnosov pa je na prijateljske, partnerske, ljubezenske, sorodstvene in družinske. Kot meni dr. Mirjana Ule, je za odnos potrebna kontinuiteta interakcij, tako da so sedanje interakcije posledica predhodnih in da sedanje interakcije vplivajo na prihodnje. Uletova dodaja, da ta proces ni mehanski, ampak temelji na izmenjavah izkušenj in pričakovanj vseh vpletenih3. Zveni znano?

Zavedanje, da na svetu nismo sami in da za razvoj in občutek celosti potrebujemo tudi druge, naj bi bil lasten vsakemu živemu bitju. Nenazadnje nas drugi ustvarjajo – vplivajo na pojav »jaza«, ki ga Cooley4 imenuje »zrcalni jaz«  in nastane, kadar druge ljudi dojemamo kot ogledala, v katerih opazujemo sami sebe.  Bližina torej vsekakor, da. A kje je meja, ki jo je treba potegniti med seboj in drugimi? Sploh je? Kaj se zgodi, kadar se ta meja izbriše in se z »drugim« popolnoma spojimo? Kaj se zgodi, ko pozabimo, kje se konča »jaz« in začne »ti«? Do kod sem jaz res jaz in kje se začenja jaz, ki so ga z zrcaljenjem v meni ustvarili drugi?

Katra Hribar Frol, univ.dipl.soc., mag.

 

1 vir: Rus, Velko S. (1997): Socialna in societalna psihologija (z obrisi sociopsihologije), Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana.

2 vir: Rus, Velko S. (1997): Socialna in societalna psihologija (z obrisi sociopsihologije), Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana.

3 vir: Ule, Mirjana (2004): Socialna psihologija, Univerza v Ljulbjani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

4 vir: Musek, j. (1982): Osebnost, Dopisna delavska univerza UNIVERZUM, Ljubljana.

KOLINEARNOST

It is not so much 'birds of a feather flock together' as 'birds who just happen to be near each other grow similar feathers'.

Konceptualna ideja se je porodila po naključju. Ko sva svoje fotografije, na katerih sva včasih pozirala tudi sama, kazala znancem in prijateljem, sva opazila, da naju tudi najbližji prijatelji ter celo družinski člani na fotografijah ne prepoznajo in naju med sabo zamenjujejo, kljub temu da sva fizionomsko povsem različna. Zanimalo naju je, ali obstajajo podobnosti tudi med drugimi ljudmi, ki skupaj preživljajo čas in vplivajo drug na drugega. Fotografska serija je nekakšna fascinacija ter hkrati študija podobnosti ljudi, ki so v različnih medsebojnih odnosih.

Izbrala sva različne skupine ljudi, tako po starosti (razpon med 3 in 70 let) kot po razmerju (oče-sin, sestre, enojajčna dvojčka, sodelavca, prijatelja, partnerja, etc.). Fotografijo sva razdelila na dve enaki strani. Na eno stran fotografije sva preslikala del obraza prve osebe, na drugo pa del druge osebe. Nato sva ju spojila v potret ene osebe in na takšen način sproducirala novo osebo, ki ima maksimalno vizualno podobnost z obema osnovnima gradnikoma, vseeno pa izkazuje neke lastnosti nove osebe.

Ta nova oseba v realnem svetu ne obstaja, pa vendar jo vidimo pred sabo na papirju in če se prepustimo toku naših misli, jo lahko zagledamo v resnici. Z druge strani pa naša leva in desna polovica telesa nista povsem simetrični - v bistvu smo sestavljeni iz dveh delov, pa vendar smo eno. Naši leva in desna polovica možganov se borita med sabo, ampak na koncu sprejmemo eno odločitev, čeprav smo velikokrat razcepljeni - podobno kot medsebojni odnosi, pa vendar nekako drugače.

O AVTORJIH

Mitja Ličar in Tilen Sotler sta skupno fotografsko pot ubrala konec leta 2012. Ustvarjalni tandem je  pokazal visok potencial že na začetku, saj sta kot prvi skupni projekt za revijo National Geographic Slovenija objavila obsežno reportažo ob 100. obletnici prve svetovne vojne.

Na kulturnem področju sta se prvič pojavila skupaj poleti 2014 z opusom Prizori iz knjižnice, ki je kot del umetniške inštalacije gostoval na Zasavje noise fest international. Prizori iz knjižnice so isto poletje gostovali tudi v muzeju občine Šenčur. Vzporedno sta aktivna tudi na komercialnem področju, saj sta poleg številnih poslovnih načrtov tik pred lansiranjem svojega "kick-start" fotografskega projekta IberEkšn, ki predstavlja mešanico fotografije in kreativne digitalne retuše.