KONTRAPUNKT

2015-06-01 07:23

Kontrapunkt (Counterpoint)

 

Pri Vindišu je vse kontinuiteta. Ni razcepljenih, seciranih serij, ki ne bi imele svojega naslona v prejšnjih delih, kakor tudi ni prihodnosti brez preteklosti. Avtor nenehno išče sinergijo različnih strok in zvrsti, zaradi česar se sprašujemo kaj imajo skupnega vešče, Mars in figure[1] potopljene v vosek in vodo? Vse postane kontrapunkt, kjer se samostojne ideje sočasno uskladijo z ostalimi, nobena izmed njih ni več primarna, temveč so enako pomembne vse. Meje vizualnih umetnosti potiska nekam na rob, kjer se začnejo dotikati filozofije narave in vesolja, kakor tudi percepcije in zavedanja. Nastajajo miselne in simbolne konstelacije. Njegova dela niso le estetsko zanimiva, pač pa so vizualni konceptualni eseji. Puščajo manevrski prostor za asociacijo. Za vsako veščo stoji vesolje in za vsakim vesoljem stoji človeško zavedanje. Prav tako Vindiš ne deluje v okviru tiste sodobne umetnosti, ki estetiko potiska na raven antiumetnosti, temveč želi, da gledalca njegova dela impresionirajo – kako, prepušča njim samim. Morebiti zaradi spogledovanja njegove fotografije s klasično, čeprav vsaj delno sam to zanika in poudarja, da je njegova fotografija povsem sodobna. Prav tako sledi figuraliki, čeprav je lahko le-ta kljub definirani formi zelo konceptualna in abstraktna. Z njegovih preteklih razstav smo sicer vajeni, da gledalca pritegne trenutek, ko se zave, da gleda nekaj, česar ni pričakoval. Pušča vtis, mestoma efekten. Trenutek presenečenja, nekakšna zamrznitev realnosti, ki od gledalca zahteva popolnoma nov scenarij in novo režijo kadra, ki ga opazuje. Morda gre za subtilno prezračevanje Barthesovega punktuma v Cameri Lucidi.

Tadej Vindiš se v fotogaleriji Stolp predstavlja s figuralno motiviko vešč, ki jih abstrahira v imaginacijo kozmosa. Njihova pot je v trojnem prostorju galerije koncipirana v smislu crescenda.

Obiskovalec na razstavi zre v fotografije kozmosa, ki to niso. So namreč mikrodelci prahu z veščinih kril, ki se je razsul v konstelacijo. Razpadli deli so se spremenili v vesolje. Smrt kot sama po sebi melanholična je na drugi strani polna saturiranih kontrastov med črno globino in svetlimi točkami prahu in delcev. Fobija do žuželk in instektov se je pri Vindišu razvila v fascinacijo nad njimi. Mrtve, ki jih je našel v svoji okolici, je skeniral in fotografiral. Študija anatomije je orodje, s katerim avtor prodira v mikrokozmos in slednji postaja odsev tistega večjega, ki je nad nami. Vešča zato simbolno predstavlja vzlet (človeške) kulture med polja neskončnosti. Kajti kultura je tista, ki se presprašuje in neštetokrat prečeše različne zorne kote in vedno znova ugotavlja, da je iz vesolja pogled popolnoma drugačen, kot tisti izpred našega praga. Je nujna samokritika ter kontrapunkt realnosti, nians in kombinacij. 

Vešča je simbolni atribut umetnika, ki osvajanje vesolja razume drugače. Vešča ni militantni človek, ki si želi podrediti vse in urediti celo kozmološki red v človeku dojemljivega. Boj, ki izhaja iz želje po dojemanju in kontroliranju človeka samega. To je želja, ki se rodi iz strahu pred temo. Temo nezavednega. Vešča pa je  umetniku blizu ravno zato, ker pluje v temi in prastrahu pred njo ne pozna. Je metaforična iskalka tistega, kar biva med kaosom in redom, med življenjem in smrtjo, med zvokom in tišino. Vešča predstavlja nočni um umetnikov, filozofov, učenjakov, alkimistov, ki raziskujejo meje obstoja, bivanja in bistva. Tako kot metulje jo povezujejo s simboliko prerojenja in novih začetkov. Eden slednjih je bil koncipiran v Vindiševem delu Mars[2], ki ga na pričujoči razstavi ni. Je le nevidna uvertura v razmišljanje o antropocentričnem aspektu, kakšen naj bi bil Mars oz. vesolje. Gre za popolnoma filozofsko predpostavko, da vse imaginacije in vso zavedanje zmeraj izhajajo iz človeka samega. Vindiš se tukaj paralelno oprime samorefleksije skozi spekter avtoportretov.

Tukaj se zastavi vprašanje: ali lahko človeška zavest ob vsej končnosti, s katero smo definirani sploh dojame neskončnost? Vešča s preletom dosega prav to in briše mejo med dosegljivim in nedosegljivim/neskončnim. S svojo primarno funkcijo je odvisna od kozmosa (Lune), na drugi strani pa biva v zemeljski končnosti. Za življenje na drugem planetu – bi morali biti popolnoma redefinirani tako biološko kot družbeno – je vešča ponudila nek spekter rešitev: živi predvsem ponoči, krila omogočajo letenje, nanjo vpliva svetloba Lune pa še nekatere vrste živijo povsem brez hrane.

Vešča kot simbol umetnikovega uma nakazuje metamorfozo, povsem drugačno od Kafkove, tokrat v smeri vizionarstva. Vindiševa vešča je komunikacijski medij, ki kultivira vesolje in skozi avtorefleksivno prizmo išče pot do razumevanje samega sebe. 

 

 

Petra Čeh, umet. zgod.

 

 


[1] Tadej Vindiš, Figure brez naslova, KiBela, Maribor 2014.

[2] Skupinska razstava slovenskih avtorjev nove generacije, “fotopub” festival, Galerija Simulaker, Novo mesto 2014.

 

Tadej Vindiš (1990) je leta 2013 diplomiral iz fotografije na akademiji FAMU v Pragi. V študijskem letu 2011/2012 je prejemal štipendijo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in v tujini (Avstrija, Češka republika, Slovaška, Islandija, Velika Britanija, Kitajska). Trenutno deluje kot samozaposlen v kulturi na področju vizualnih umetnosti, kot podpredsednik Društva Kombajn ter del ekipe, ki vodi in organizira festival sodobne fotografije “fotopub" v Novem mestu. Letošnjo jesen nadaljuje svoje šolanje na podiplomskem študiju na Goldsmiths v Londonu.

 

Njegova dela zaznamuje konceptualizem skozi prizmo sodobne fotografije, ki jo povezuje tudi z drugimi likovnimi zvrstmi. Vsebinsko se največkrat navezuje na kritični vpogled v družbeno stanje duha, kar prepleta s filozofskimi pristopi, njegovi stalni fascinaciji pa ostajata narava in človek-akter, od koder jemlje detajle, ki so ključni tvorniki tako formalne estetike kot tudi vsebinske konotacije.

 

 

SAMOSTOJNE RAZSTAVE

 

2009 – Avtoportret, Mladinsko razstavišče Avla, Maribor, Slovenija;

2009 – Izmostitev, Galerija Media Nox, Maribor, Slovenija;

2011 – Untitled Grass Series, Kavárna & Galerie Róza K., Praga, Češka;

2014 – Figure brez naslova, KiBela, MMC KIBLA, Maribor, Slovenija.

 

 

IZBRANE SKUPINSKE RAZSTAVE

 

2011 – Menninganótt, Kulturna noč mesta Reykjavik, Islandija;

2011 – (Bez)Tíže / Weightlessness (?), Famufest 2011, Galerija GAMU, Praga, Češka; 

2011 – Moj – Jom, Razstavišče Lubadar, Pekarna, Maribor, Slovenija; 

2012 – Prague Photo Festival 2012, Center sodobnih umetnosti DOX, Praga, Češka;

2012 – PV in/v NTK, Galerija NTK, Praga, Češka; 

2012 – QueerDeer, OFF Festival, Mesec fotografije, Bratislava, Slovaška;

2012 – Premiera 2012, Galerija sodobne umetnosti, Celje, Slovenija;

2013 – Vystřelený šrapnel uklidní pozorovatele, Czech China Contemporary Museum, Peking, Kitajska;

2014 – Lost Exhibition, GAMU, Praga, Češka; 

2014 – Skupinska razstava slovenskih avtorjev nove generacije, Galerija Simulaker, “fotopub” festival, Novo mesto, Slovenija;

2014 – Odkloni, GT22, Maribor, Slovenija;

2014 – Mundus Vadit Retro, Kibla Portal, Maribor, Slovenija;

2014 – Launching of Parallax, Pilgrims Reunion, London, Velika Britanija;

2015 – “fotopub” v GT22, GT22, Maribor, Slovenija;

2015 – An der strasse – Na cesti, Štajerska vinska cesta, Avstrija;

2015 – “fotopub” Goes to Lausanne, Fer de Lance Centre d'art, Lausanne, Švica.