novaF

MAJA MODRINJAK

EVA ŠUSTAR

ĐEMI HADROVIĆ

NovaF v letu 2016 predstavlja tri različne fotografinje, s čimer so prezentirani trije zorni koti, tri argumentirane serije. Na eni strani fantazija in nočna mora obenem, absurdnost strahu, ki nas zapopade v stiku z najmanjšimi bitji na zemlji (Šuštar), na drugi strani žensko telo, ki mu svoboda omogoča to, da je preprosto takšno kot je (Hadrović). Nekje vmes med obojim je imaginarni, a skorajda realno občuten podaljšek ženske, ki predstavlja mobilno intimo (Modrinjak). 

Otvoritev v torek, 31. maja 2016, ob 19:00 uri.

Vstop je prost!

NovaF v letu 2016 predstavlja tri različne fotografinje, s čimer so prezentirani trije zorni koti, tri argumentirane serije. Na eni strani fantazija in nočna mora obenem, absurdnost strahu, ki nas zapopade v stiku z najmanjšimi bitji na zemlji (Šuštar), na drugi strani žensko telo, ki mu svoboda omogoča to, da je preprosto takšno kot je (Hadrović). Nekje vmes med obojim je imaginarni, a skorajda realno občuten podaljšek ženske, ki predstavlja mobilno intimo (Modrinjak). 

Avtorice mlajše generacije so zavzele neklasično izhodišče za razumevanje že tako kompleksne in mnogostranske problematike kot je ženski svet. Gledalcu ponudijo realen in dokaj objektivno zaobjet način sporočanja, ki predstavlja večplastno možnost fotografije, da postane dokument časa, eksperimentalni koncept ali medij za domet določene sporočilnosti. 

Šuštarjeva predstavi svojo diplomsko delo z naslovom Med nami, kombinatorni konstrukt, realnega sveta (živali) z imaginarnim (makete prostorov), iz česar nastane fantazijsko občutena vizualna podoba. Živali ki, kakor pravi avtorica sama, večini ljudem predstavljajo nočno moro, so na fotografijah predstavljene v nadnaravni velikosti. Gre za optično prevaro. Največjo grozo vzbuja ravno bipolarni občutek, nastal v sobežju oblikovanja interierja, ki je barvit, prijazen, urejen z vsemi detajli, ter živalmi nastanjene v njem. Krešendiranje teh občutkov avtorica spodbuja tudi s tem, da omenjene živali nastavi v človeku ljubo sceno – miza s sendvičem, čajanko ali donutsi. 

Modrinjakova v seriji z naslovom Obvezna oprema posega po samoumevni ženski realnosti, ki opazovalcem načeloma ostaja prikrita. Odstira namreč pogled v ženske torbice. Ideja je nastala na podlagi ključnega momenta v romanu Ana Karenina, kjer glavna protagonistka stori samomor, a še preden se sama vrže pod vlak, na tir najprej odvrže svojo torbico. Ali je ženska, ki je sita svoje torbice, sita tudi svojega življenja? Anna Johnson, ki jo Modrinjakova citira, pravi, da je dobra ženska torbica kot podaljšek telesa, kot majhna mobilna hiška. Če je temu tako, lahko predpostavljamo, da je fotografinja s tem, ko je obelodanila vsebino torbic, na nek način razgalila tudi ženske same.

Hadrovićeva v svojem opusu najpogosteje obravnava žensko problematiko, tokrat se predstavlja s serijo, v kateri razbija stereotipe o ženskem telesu. Slednje je sicer upodobljeno v motivu akta, a nikakor ne s kakršnimkoli poželjivim predznakom. Serija je pomenljiv dokaz o tem, da je lahko žensko telo lepo, brez da bi ustrezalo trenutnim medijsko sforsiranim idealom, včasih nedosegljivim, nerealnimi in tržno usmerjenim. To je tisto, zaradi česar je sodobni človek nenehno v vakuumu medprostorja, kjer je na eni strani pritisk zaželenega ter na drugi strani realnost. Fotografije predstavljajo ravno to pozitivno preprostost, s čimer žensko ne degradirajo zgolj na telesno, temveč jo zaobjamejo v celoti, postavijo na piedestal, ki jim pripada.