novaF2

2016-07-13 19:00

F v sintagmi »Nova F« pomeni fotografija. Tako so poimenovali razstave, ki so pred dobrim desetletjem

nastale na iniciativo aktivnih fotografov fotokluba maribor in so predstavljale takratne

formalne in vsebinske novosti v fotografiji.

Fotografija se je sicer začela kot dokumentiranje in razmnoževaje podob skozi stoletja z Fox Talbotom

in z izumom kalotipije, ki jo po njem imenujemo tudi talbotipija. Kalotipijo štejemo za predhodnico

skorajda vseh postopkov fotografije skozi 19. in 20. stoletje. Prav tako kot se je z razvojem

tiskanja fotografij in fotoaparatov razvijal medij sam po sebi, se je skozi leta spreminjal in razvijal

tudi pristop k fotografiji. V zadnjem času je veliko govora in del, ki so ustvarjena in zastavljena s

konceptom, ki klasični fotografiji doda na njeni vrednosti ali pa utemeljuje njen obstoj. Vsekakor

jo s tem popelje do naslednje stopnje oz. razsežnosti v svoji naravi in avtorji katerih dela sem

izbrala se lotevajo svojih projektov premišljeno in z močnim konceptom, čeprav ta včasih obstaja

samo vizualno brez podkrepitve teksta, kar pa ne pomeni da vanj ni bilo vloženega veliko časa in

razmišljanja. Lahko bi celo rekla, da ga ta na nek način opredeljuje. Zelo opazna je tudi estetika, ki

je vsem skupna, vendar se povsem spreminja od avtorja do avtorja.

Tokrat, že tradicionalna razstava NovaF, predstavlja mlade slovenske avtorje in njihovo raziskovanje

na področju fotografije. Pogoji, ki upravičujejo selekcijo so bili skoncentrirani predvsem na obetajoči

potencial posameznika in njegovo kvaliteto ustvarjanja. Reference niso težile k prepoznavnosti

avtorjev, temveč k zajemanju sodobne miselnosti in konceptualnosti.

V delu izbranih umetnikov lahko sledimo tako njihovemu poznavanju tehnik kot dosežkov mojstrov

v preteklosti, hkrati pa se s kritičnega stališča ter raziskovalno in eksperimentalno lotevajo fotografske

umetnosti. V njihovem delu zaznamo svežino in drznost, preplet tradicije in inovacije, predvsem

pa izvirno, avtetnično in energično moč umetniškega izraza.

Ker je razstava namenjena pregledu sodobnega dogajanja v slovenski fotografiji, niso izbrani avtorji

glede na temo, tehniko ali umetniški pristop, temveč le po kvalitatvnih kriterijih. Tako bo razstava

predvsem predstavitev različnih konceptualnih modelov. Kljub temu, da se dela v sodobni umetnosti

izmikajo jasnim slogovnim oznakam, saj umetniki večinoma prepletajo različne tematike in pristope, 

je izbranim avtorjem vseeno mogoče vsaj približno določiti težišče raziskovanja.

 

JAN HORVAT (1995, Maribor)

Po maturi na III. gimnaziji Maribor, je vpisal študij na Fakulteti za naravoslovje in matematiko v

Mariboru. S fotografijo se je začel konkretneje ukvarjati v letu 2012, ko se je navdušil nad konceptualnim

fotografskim izrazom, nato pa se je preusmeril tudi v ulično fotografijo. Prvo samostojno razstavo

je imel letos na Ptuju z naslovom Prizori z ulice v MKC Kolnkišta. Je prejemnik nagrad, med drugim

nagrade National Geographic (Dan očarljivih rastlin) ter treh 3. nagrad FZS. Nekaj njegovih fotografij

je objavljenih tudi v reviji Digitalna kamera. Sodeloval je na več kot dvajsetih skupinskih razstavah

(Maribor, Ljubljana, Celje, Karlovac, Strasbourg, Trst, Deutschlandsberg …).

Jan Horvat se predstavlja s fotografsko serijo iz leta 2015, z naslovom Izvor. Osrednji scenski kader je

podstrešje, ki se je avtorju zdelo zanimivo zaradi igre svetlobe. Slednja je ponekod pritajena, meglena,

na drugi strani pa žareča. Fotografije so nastale brez uporabe objektiva, prav tako se je Horvat izognil

post produkciji, zaradi česar so dela definirana nekoliko starinsko, s povečanim šumom ter svojevrstnih

barvah. Serija je izraz eksperimentiranja, v katerem ima podoba tudi avtoportretno težnjo,

vsebina pa meji na konceptualno pluralnost. Zaradi izmikanja klasičnim fotografskim pravilom v

korist eksperimenta, delujejo dela individualizirano. Izvor je pravzaprav prapočelo fotografije same,

njeno bistvo. Horvat slednje metaforično sopostavi k vprašanju o bistvu človeka, spraševanju o njegove

izvoru, preko katerega lahko dojame lastno (ne)realnost. Ta dvojnost je prisotna v samih delih, na katerih

se figura pojavi kot zabrisana, zamegljena, ponekod celo kot prisoten privid. Svetlobni žarki transparentno

pronicajo skozi prostor in kjer figuro osvetlijo z zadnje strani, slednja posledično postane le

temen madež z antropomorfnimi značilnostmi. Nerealnost je bolje opredeliti kot nadrealistično, kjer

lahko predmete pa tudi sence prelevimo v likovne elemente. Fotografija skozi takšen zorni kot postane

abstraktna, kontekst pa povsem odvisen od individualnega branja. Horvatov pristop ter estetika sta

prepoznavna, v množici podob pa neodvisna in samonikla.

 

TADEJ TURK (1979, Lenart)

S fotografijo se je začel ukvarjati v prostem času, najprej mu je pomenila atraktiven hobi, medtem ko

se je kasneje začel vedno bolj poglabljati v produciranje lastnega izraza. Njegov slog definira predvsem

skozi narativno, scensko fotografijo, ki se ji pridruži se spogledovanje s fantazijskim, kar omogoča predvsem

uporaba digitalne tehnologije. Turkove fotografije so bile objavljene na straneh e-fotografija, Shots

ter Viewbug, kjer je sodeloval tudi na njihovih natečajih in prejel nekaj nagrad.

Turkove fotografije so barvno slikovite in definirane predvsem z digitalno obdelavo, zaradi česar snovno

mejijo na fantazijsko. Avtor kombinira različne motive ter pretanjeno kolažira posamezne fragmente v

novo podobo. Pri slednji je v ospredju vizualno narativna vsebina. Turk fotografij ne predstavlja skozi

serije, temveč je vsaka fotografija unikum zase, kakor jo je potrebno tudi razumeti in brati. Sam meni,

da bi se pomen v tovrstni fotografiji lahko skozi serijo kaj kmalu izgubil, tako pa ena fotografija zasije

v vsej svoji moči. Pester nabor motivov je predstavljen skozi podano misel, ki jo Turk opredeli z naslovom

posamezne fotografije. Slednji bralca usmeri v branje predstavljene podobe, v kateri je največkrat

prisoten figuralni motiv. Figura ima navadno osrednjo vlogo, vendar skorajda nikdar samostojno,

temveč v odnosu z okoljem v katerega je dana in postane pripovedovalec vsebine. Nekatere fotografije se

spogledujejo s komercialno oz. reklamno fotografijo, pri teh je močneje poudarjena ravno barvna komponenta,

čeprav se avtor loteva tudi črno-bele fotografije. Igranje s svetlobo in senco prihaja do večjega

izraza ravno v črno-beli tehniki. Turk s svojo fotografijo dokazuje obvladovanje digitalnih medijev za

obdelavo fotografij, s katerim dosega želeno vizualno podobo, estetiko ter odnos likovnih elementov na

fotografiji sami. Med slednjimi pomembno izstopa kompozicija, ki tendira precej klasično. Ob motivu

figure se velikokrat pojavi tudi motiv krajine oz. narave, ki avtorja pomembno inspirira za nove ideje in

novonastala dela.

 

SANDRA POŽUN (1972, Ptuj)

Rojena je v Zadru na Hrvaškem. Po končani srednji šoli se je preselila na Ptuj, kjer živi in ustvarja.

Udeležila se nekaj fotografskih delavnic pod vodstvom Hermana Pivka. V veliko pomoč je bilo

predvsem mentorstvo mojstra Stojana Kerblerja. Med drugim je bila dve leti uradna fotografinja

Gledališča Ptuj in dve leti uradna fotografinja Slovenskega narodnega gledališča Maribor. V slovenski

reviji Fotografija(3/1998) je bil eden izmed njenih portretov izbran v ožji izbor, kasneje pa (5/1998) sta

dve deli na natečaju Akt prejela prvo nagrado. Njene fotografije krasijo naslovnici knjigi poezij Aleksandre

Jelušič Z jezikom ti pišem pesem in Stvari, kot so ter dva ovitka CD plošč skupine Kvinton, za

tovarno aluminija Talum pa je pripravila tudi koledar z akti. Prejela je naslednje nagrade: FIAP zlata

medalja (Skopje 2014 in Beograd 2015), Veno Pilon posebna nagrada (Ajdovščina 2014), Nagrada

Kader (Rovinj) in drugih. Razstavljala je na več razstavah doma in na tujem.

Fotografinja Sandra Požun je javnosti že poznana po motiviki akta, ki ga navadno postavi v dialog

s prostorom, najsi bo to krajina ali stavba. Serija z naslovom Enakopravnost je raz(no)lična, ki jo

tokrat ponuja v vpogled je vizualno zelo enotna, saj so figure postavljene v povsem enak prostor, ki je

definiran kot zapuščena stavba, morebiti gradbišče. Barvnih fotografij je 23, vendar avtorica pravi, da

serija še zdaleč ni dokončana. Enotnost fotografij je samo površinska zaznava, ki se razblini takoj, ko

se gledalec posveti detajlom. Gola koža ljudi je metaforično gola stena prostora, zakar se akt nekako

zlije z njim. Golota tokrat ni samo koža, temveč simbolno predstavlja razgaljenost duše. Ljudem

odvzema odvečni balast in jih postavlja v intimno z lastnimi mislimi. Telo postane medij

preko katerega zaznavamo čustva, hrepenenja, upanja, travme … Obleka je družbeni konsenz, zaradi

katere lahko postanemo v množici nevidni. Tonaliteta in barva se od fotografije do fotografije spreminjata,

kar je avtorica namenoma pustila ravno zato, da se na njih občuti tudi raznolik

vpliv vremenskih razmer. Soba je hkrati kakor okno, kar dosega s prostorom pod prostorom, vanj pa

so dopasno postavljeni akti ljudi. Glavna vsebinska misel seže ravno k njim, saj želi avtorica izpostaviti,

da je raznolikost v družbi dobrodošla, če ne že nujna, zagotovo pa je različnost tudi fotogenična:

»Ne glede na naše počutje in čustva smo vedno in samo mi, zvesti sebi ter da smo, čeprav različni,

raznoliki in drugačni najlepši prav takrat, ko smo razgaljeni, slečeni vseh mask in naravni. Ko smo

mi.«