V minuli polovici stoletja smo bili nedvomno priča več zgodovinskim,
tehnološkim in ideološkim spremembam kot v kateremkoli obdobju
človeške zgodovine. Ena izmed posledic takšnega razvoja je naraščanje
občutka odtujenosti, ki nosi v sodobni družbi veliko obrazov in se manifestira
na različne načine. Zanima nas, kako lahko fotografija kritično ubesedi
družbene procese in z ozaveščanjem hkrati vpliva nanje. Odtujenost je v
prvi vrsti nezmožnost občutenja pripadnosti. Pripadnosti do drugega, do
družbe, do dela in odnosov, predvsem pa tudi do samega sebe. Predstavlja
vsenavzočo psihološko paradigmo v svetu, ki postaja vse bolj reguliran,
plitek in popredmeten.
Razstava tako ponuja podstat za razmislek in vizualno raziskovanje te
zanimive ter intrigantne teme, s katero se fotografi (oz. ostali sodobniki)
v vsakdanjem življenju pogosto srečujemo, ne da bi vedno prepoznali
njene učinke. Razstava je tudi nekakšno nadaljevanje festivala Fotopub
2013, kjer je 14 slovenskih avtorjev leto dni ustvarjalo na svojem osebnem
projektu z skupno temo Odtujenost.
Klavdij Sluban
mentor in kustos
Biti tujec (v) svetu nikakor ni fenomen, ki bi ga lahko pripisali zgolj
moderni družbi. Če se ozremo v zgodovino, najdemo ta motiv izpričan že v
delih velikanov umetniškega sveta. Spomnimo se samo na lorda Byrona, ki
pravi: »[...] med njimi sem živel, a tujec sem jim bil.«1 Ne glede na to, lahko
razumemo, zakaj se zdi, da je naša doba, ki je podvržena konstantnemu
spreminjanju zavoljo imperativa napredka, zaznamovana z odtujenostjo, da
enostavno ni narejena po meri človeka.
Kljub prevladujoči interpretaciji odtujenosti kot izgubi sebe v svetu, leži
njen globlji in zato avtentični smisel v izgubi sveta samega (v smislu, da nam
je tuj). T.i. izgubo sveta, ki jo je povzročila prekinitev stika med človekom
in svetom, Deluze označuje za dejstvo modernosti. Problem, ki nastopi ob
izgubi vere v ta svet je, da človek prevzame zgolj vlogo opazovalca, ki doživlja
izkustva nemoči oziroma otrpelosti,2 posledično pa ostaja pasiven in zato
še toliko bolj nemočen. Kot pravi Fischbach, je kapitalizem naredil figuro
odvrnjenega subjekta, »ki je natanko zaradi svojega umika [...] hkrati tudi
nemočni subjekt.«3 To ni figura emancipiranega subjekta, »temveč figur[a]
subjekta, ki je odtujen prav zaradi oropanosti predmetnosti in realnosti kot
edinih elementov, v katerih bi lahko [...] afirmiral neko obliko moči.«4
V luči trenutnega družbeno-političnega stanja, v katerem so mnogi
(mogoče tudi nevede) izkusili t.i. izgubo sveta in prepoznali lastne občutke,
povezane z njo, zavzema skupinska fotografska razstava Odtujenost aktualno
pozicijo. Ozavešča trenutke in prostore odtujenosti današnjega sveta, načine
spopadanja z njo ter v končni fazi človeka svari pred pasivnostjo.
Za začetek se nam postavi vprašanje, ali je fotografiranje zgolj vloga
opazovalca? Biti za objektivom te postavlja v pozicijo beleženja ter posledično
ovekovečenja določenih trenutkov, proizvajanje vednosti pa je dejanje
aktivnosti. Tudi idejni vodja projekta Odtujenost Klavdij Sluban nas sprašuje,
kako (ne če!) lahko fotografija z ozaveščanjem vpliva na družbene procese.
Štirinajst fotografov (Aleš Rosa, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj, Ciril
Jazbec, Dejan Ferfolja, Dušan Josip Smodej, Eva Žganjar, Jurij Korenjak,
Klemen Skubic, Maša Lancner, Matej Povše, Tina Dović, Uroš Počivalšek in
Vitomir Pretnar), med katerimi najdemo tudi imena novomeških ustvarjalcev,
se je letos aktiviralo pod mentorstvom priznanega francoskega fotografa slovenskih korenin Klavdija Slubana, ki ga je slovensko občinstvo imelo
priložnost spoznati v vlogi umetniškega vodje festivala dokumentarne
fotografije Fotopub 2013. Pričujoča razstava Odtujenost je rezultat enoletne
delavnice na istoimensko temo, ki jo lahko hkrati razumemo kot podaljšek
letošnjega fotografskega festivala.
Kot pravi Sluban, nosi odtujenost v sodobni družbi veliko obrazov. V
skladu s priznavanjem širine dotičnemu konceptu, je mentor sodelujočim
fotografom pustil prosto pot do pristopanja k problematiki. Kje je štirinajst
fotografov našlo odtujenost, pričajo razstavljena dela. Njihove izkušnje
pri kreativnem procesu dobro povzame izjava enega izmed udeležencev,
in sicer, da so na odtujenost naleteli, ne da bi jo iskali; veliko večino
predstavljenih izdelkov tako zaznamujejo osebna izhodišča. Rezultat so
raznovrstne fotografske serije, ki se ločijo glede na to, ali iščejo momente
odtujenosti v svetu ali predstavljajo načine spopadanja z njo. Zaznamuje
jih tako intimen pristop kot družbeni moment oziroma narativen ali bolj
formalističen koncept.
Fotografije Tine Dović nam osvetlijo problematiko romskih otrok. Ti
ob prihodu v šolske klopi ponavadi prvič stopijo izven svojega primarnega
okolja, kar sproži iskanje lastne identitete znotraj novega sveta. Začutimo
lahko, kako avtorica s posebno afiniteto pristopa k beleženju trenutkov
njihovega vsakdana v razredu, na šolskih hodnikih in med igranjem.
Dejan Ferfolja nam predstavi odtujenost skozi raziskovanje totalitarnih
ustanov, kot so zapori. Za razliko od Tine ni v iskanju zgodb posameznikov.
Njegove fotografije zaznamuje praznina, le določeni izseki nam dajo slutiti
prisotnost človeka. Zanima ga prostor kot tak, ki ne priča le o življenju ljudi,
ki ga naseljujejo, ampak tudi o njegovi lastni izkušnji vojašnice.
Tako Ciril Jazbec kot Maša Lancner izhajata iz družinske zgodovine.
Maša s svojim fotografiranjem raziskuje svet, ki ga je doživljala preko
materinega telesa in na tak način zapolnjuje vrzel s časom pred njo.
Zamegljenost krajin, oseb in predmetov ob tem poudarja posrednost stika.
Ciril po eni strani išče vez s svojimi predniki, da bi lažje razumel njih in sebe,
ko se odpravi fotografirat življenje v gorenjsko vas. Kljub temu ga lahko
doživimo kot objektivnega opazovalca, ki z beleženjem tradicionalnega
načina življenja hkrati opominja na vez s svetom, ki smo jo izgubili.
Tudi Borut Peterlin in Eva Žganjar sta se pri izbiri motiva osredotočila na
družino, le da sta ubrala drugačen pristop, v smislu prevpraševanja intimnih
odnosov znotraj nje. Medtem ko Borutove fotografije beležijo trenutke, ki
jih preživi skupaj s svojimi otroki in odsotnost začutimo zgolj v pozah in
pogledih, poskuša Eva že v začetku vzpostaviti distanco in vstopiti v vlogo
objektivnega opazovalca, kar se odraža predvsem skozi zanimive kadre.
Dušan Josip Smodej izpostavi družbeni moment, ko se loti fotografiranja
nosilcev Štafete mladosti. Njegova serija je začetek raziskovanja
jugonostalgije, ki odpira vprašanja človekove premostitve znotraj sistemov
oziroma možnosti reidentifikacije. Tudi ob bivših profesionalnih boksarjih
Klemna Skubica začutimo nostalgijo, in sicer kot vrzel, ki jo je v protagonistih
ustvaril čas. V njihovih obrazih in telesih, odetih v drese, lahko zaslutimo
tako vživljanje v čas slave in mladosti, kot trenutke praznine.
Matej Povše nas popelje v svet odtujenosti, ki se manifestira skozi
množična zborovanja. Trenutek absurda se vzpostavi z osvetljavo, ki bolj
kot kolektivno poudarja vsakega posameznika posebej, zaradi česar
nas lahko fotografija spomni na sliko Gabrijela Stupice »Pred povorko«.
Družbenokritična nota je močna v fotografijah Vitomirja Pretnarja, ki
prikazuje življenje v hiši na Delavski ulici na Jesenicah, ki jo naseljujejo
tamkajšnji brezdomci. Avtor vzpostavlja stik z njimi, raziskuje usode ljudi
različnih provenienc in priča o njihovi odtujitvi od realnosti, ki jo tvorijo
tako trenutki prepuščanja obupu kot iskanje veselja.
Trenutke nemoči, ki so vodili v ekstremno obliko bega pred
odtujenostjo, je zabeležil Boštjan Pucelj. Kljub topografskem značaju
motivov, lahko začutimo, da avtor pazljivo pristopa k fotografiranju mest
samomorov. Na tak način s posebno pieteto obravnava simboliko krajev,
kjer priča praznina.
Fotografije Aleša Rose, Uroša Počivalška in Jurija Korenjaka so nastale
med njihovimi sprehodi, umiki v naravo kot načinu spopadanja s svetom,
ki so ga ubrali že mnogi. Medtem ko nenaseljene, poetične krajine
Aleša Rose in Uroša Počivalška zmorejo tudi same obstajati kot simbol
odtujenosti, pristopa Jurij Korenjak k motivom iz narave bolj formalistično
in fragmente z bližnjimi posnetki že skoraj abstrahira.
Pogled štirinajstih fotografov razstave Odtujenost izolira ter ohrani
trenutke lastne in tuje praznine sodobnega sveta. Skozi njihov proces se
zrcalijo tako intimna iskanja (katarze) kot tudi želja po dokumentiranju
dogodkov za bodoče generacije. Fotografija torej v prvi vrsti nastopa kot
artikulacija lastnega časa. Da bi bila zmožna vplivati na prihodnost, jo
mora biti zmožna anticipirati. To pa je tisto, kar moramo prepustiti času.
Marina Katalenić