O razstavi
Serija MonsVeneris je posvečena ženskemu telesu in njegovi problematiki
v sodobni družbi, ki je obsedena z »lepim in mladim«. Prvi
plan fotografije se transparentno preliva v drugega, vendar pa tako
figura kot prostor nista enaka. Fotografije delujejo bipolarno, saj
je celota sestavljena iz dveh različnih podob. Gre za konceptualno
dojemanje, ki opozarja na problematiko telesno lepega in s tem
tudi družbeno zaželenega. Pred nami je konflikt – med realnostjo in
ideali. Slednji kot sforsirane dimenzije predstavljajo nedosegljivo, s
čimer se tržna vrednost idealnega le še poveča. To je telo v prvem
planu, ki je nemo, otopelo, nepremikajoče in brez življenja - lutka.
Samo kaže se, brez vsakršnega emocionalnega vložka, a vendar
je sijoče in zdravo. Drugi plan upodablja tisto, zaradi česar konflikt
sploh nastane – telo, kakršnega imamo, realno in neidealno. To je
telo ženske, ki se emotivno premika. Vstaja in vedno znova leze v
posteljo, kot performans, ki ga opazujemo v kronološkem zaporedju.
Njena robustna postelja je kot kletka, kamor je ujeta. Spominja
na tiste v bolnišnicah in domovih za ostarele. To telo predstavlja
vso nasprotje prvemu, ki je morda le še kot bežen spomin na pretekle
dni. Je nepopolnost bolezen?
Avtorica je kot kolaž prepletla fotografije s projekcije videistov
Joaoa Maria Gusmaoa in Pedra Paiva ter fotografije skulpture
Johna deAndrea.
Druga serija nosi naslov Načini gledanja same sebe že iz naslova
samega naznanja, da se avtorica ukvarja z motivom avtoportreta.
Le-ta ima v omenjeni seriji raziskovalno noto in podobno,
kot v prejšnji, podvaja podobe. Gre za prepletanje avtoportreta v
avtoportretu, kar lahko razumemo tudi kot iskanje identitete ter
iskanje pravega »kdo sem jaz«, ki se išče v primerjavi s pogledom
drugih na nas in preko lastnih iskanj. Fotografije v črno-beli
izražajo občutke osebnih stisk, melanholijo, potrtost … nianse
sivine podprejo učinek dramatičnosti. »Četudi je model včasih
blizu ideje akta, direktnih erotičnih konotacij ni. Pred nami je
ideja dokumentiranja osebnih kriz. Glavni motiv, figura ali del
figure in ideja ogledala odražajo podobno psihično stanje. Pol
skriti obraz priča o strahu, ranljivosti, reakciji o doživetem.« Slika
v sliki, ki jo opazimo na fotografijah, je kot dodatna scenska
postavitev, na primer slike, ki jih je obesila na vrv kot perilo, ali
pa dodatek, ki ga avtoportretirana drži v svojih rokah in s tem izpostavlja
podobo, ki je navadno v mrežo ovit obraz. Delno zakrit,
mističen, vprašljiv.
Slavica Isovska se v galeriji Stolp predstavlja prvič, in sicer z
dvema fotografskima serijama, ki sta vsaka po svoje samostojni,
vendar pa ju povezuje podobno vsebinsko iskanje in plastenje
podob, prav tako obe izpostavljata motiv ženske
ODPRTO:
torek - petek: 16.00 - 18.00 uri
sobota: 10.00 - 12.00 ure.