O razstavi

2015-02-18 10:58

Serija MonsVeneris je posvečena ženskemu telesu in njegovi problematiki

v sodobni družbi, ki je obsedena z »lepim in mladim«. Prvi

plan fotografije se transparentno preliva v drugega, vendar pa tako

figura kot prostor nista enaka. Fotografije delujejo bipolarno, saj

je celota sestavljena iz dveh različnih podob. Gre za konceptualno

dojemanje, ki opozarja na problematiko telesno lepega in s tem

tudi družbeno zaželenega. Pred nami je konflikt – med realnostjo in

ideali. Slednji kot sforsirane dimenzije predstavljajo nedosegljivo, s

čimer se tržna vrednost idealnega le še poveča. To je telo v prvem

planu, ki je nemo, otopelo, nepremikajoče in brez življenja - lutka.

Samo kaže se, brez vsakršnega emocionalnega vložka, a vendar

je sijoče in zdravo. Drugi plan upodablja tisto, zaradi česar konflikt

sploh nastane – telo, kakršnega imamo, realno in neidealno. To je

telo ženske, ki se emotivno premika. Vstaja in vedno znova leze v

posteljo, kot performans, ki ga opazujemo v kronološkem zaporedju.

Njena robustna postelja je kot kletka, kamor je ujeta. Spominja

na tiste v bolnišnicah in domovih za ostarele. To telo predstavlja

vso nasprotje prvemu, ki je morda le še kot bežen spomin na pretekle

dni. Je nepopolnost bolezen?

Avtorica je kot kolaž prepletla fotografije s projekcije videistov

Joaoa Maria Gusmaoa in Pedra Paiva ter fotografije skulpture

Johna deAndrea.

Druga serija nosi naslov Načini gledanja same sebe že iz naslova

samega naznanja, da se avtorica ukvarja z motivom avtoportreta.

Le-ta ima v omenjeni seriji raziskovalno noto in podobno,

kot v prejšnji, podvaja podobe. Gre za prepletanje avtoportreta v

avtoportretu, kar lahko razumemo tudi kot iskanje identitete ter

iskanje pravega »kdo sem jaz«, ki se išče v primerjavi s pogledom

drugih na nas in preko lastnih iskanj. Fotografije v črno-beli

izražajo občutke osebnih stisk, melanholijo, potrtost … nianse

sivine podprejo učinek dramatičnosti. »Četudi je model včasih

blizu ideje akta, direktnih erotičnih konotacij ni. Pred nami je

ideja dokumentiranja osebnih kriz. Glavni motiv, figura ali del

figure in ideja ogledala odražajo podobno psihično stanje. Pol

skriti obraz priča o strahu, ranljivosti, reakciji o doživetem.« Slika

v sliki, ki jo opazimo na fotografijah, je kot dodatna scenska

postavitev, na primer slike, ki jih je obesila na vrv kot perilo, ali

pa dodatek, ki ga avtoportretirana drži v svojih rokah in s tem izpostavlja

podobo, ki je navadno v mrežo ovit obraz. Delno zakrit,

mističen, vprašljiv.

Slavica Isovska se v galeriji Stolp predstavlja prvič, in sicer z

dvema fotografskima serijama, ki sta vsaka po svoje samostojni,

vendar pa ju povezuje podobno vsebinsko iskanje in plastenje

 

podob, prav tako obe izpostavljata motiv ženske