TEKST

2014-06-11 08:55

Jure Kastelic: »To, kar gledam, ni nikoli tisto, kar bi želel videti« 

‘What I look at is never what I wish to see’- Lacan

V naslovu gre za znan Lacanov rek, ki je pomenljiv in gledalca, kot uvertura pospremi v razmišljanje o razstavi. Zaznavanje podob je ena od osrednjih analitičnih tem razstave. Poigrava se s problematiko prikritih podob in odpira samorefleksijo medija (fotografije), medtem ko ta išče skupne točke z ready-made-om.  Koncept je razdeljen na več tem, ki se vsebinsko prepletajo oz. medsebojno nadgrajujejo. V prvem delu se avtor ustavlja pri vprašanju, kako vidno vpliva na samo vsebino predstavljenega, pri čemer se nasloni na bubbling[1]. V nadaljevanju predstavi vpliv iluzije[2] na gledalca in problematiko (ne)direktnega pogleda, v zaključnem delu pa se avtor nasloni še na Platonovo prispodobo o votlini, ki jo imaginira skozi dobesedni vizualni prevod ter preigrava variacije pomenov gledanega.

Razstava je avtorjev diplomski projekt na Univerzi v Brightonu.

Izhodišče pričujočega je pomen vloge umetnika, ki je že od nekdaj presegal ozko pojmovanje nekoga, ki se ukvarja zgolj s produciranjem umetnosti. Med najbolj znanimi so na primer Leonardo, Alberti, Vignola ... Slednje omenja v svojih tekstih tudi Lacan, kot tiste, ki so natančno raziskovali problem perspektive, kar je v dobršni meri povezano s percepcijo in jih tako umestil v polje, kjer med znanostjo in umetnostjo ni več jasnih meja. Kastelic to nadgradi s prespraševanjem o tem, koliko je umetnik tudi filozof oz. ali mora biti sodobni umetnik sploh najprej filozof, da lahko verodostojno predstavi svoje umetniške koncepte. Da umetnika jemljejo resno, morajo biti suvereno predstavljeni tudi relevantni argumenti avtorjevega konceptualizma. Slikar Gustave Courbet je pot umetnika razumel kot nekje vmes: med obrtnikom in filozofom. Sinergija je v tem primeru jasna in logična, Kastelic  pa filozofska vprašanja aplicira v polje fotografije, kjer išče materialni dokaz za potrditev ali ovrženje teoretskih predpostavk.

Kako pomembna je vloga vidnega za dojemanje vsebine le-tega je vodilna ideja, ki se prepleta skozi vse posamezne koncepte projekta. Kasteličevi pisni viri posegajo med znane pisce in psihoanalitike, kot so Lacan, Freud, Sartre, Platon idr. K reminiscencam iz umetnostne zgodovine pa so prisedli Francis Bacon, Marcel Duchamp, Rene Magritte in predvsem fotografska imena: Thomas Demand, Erwin Wurm, Robert Heincken ... Avtorji so se namreč prav tako kot Kastelic ukvarjali s filozofijo gledanja, preustvarjanjem ter iluzijo. Dela omenjenih avtorjev so izhodišče za nadaljnjo Kasteličevo avtorsko delo, torej njegovimi ustvarjenimi deli – fotografijami.

Gledanje je kognitivna dejavnost, praksa s svojimi značilnostmi in fazami. Gledanje največkrat prakticiramo brez nekega globljega zavedanja. V kolikor določeni postopki gledanja niso izpeljani pravilno, pride do aberacij (npr. iluzij), kar pa ni nujno psihološka domena. Namreč, ni vedno psihologija tista, ki bi stala v ozadju optičnih problemov, temveč so za popačenje lahko krivi drugi dejavniki, kakor Kastelic povzema iz knjige Richarda Gregoryja[3]. Avtorjev koncept se v veliki meri nanaša na psihologijo gledanja, ki zagovarja mnenje, da se večina napak zgodi ravno v naših možganih. Napake v gledanju pa se lahko zgodijo celo z vzgojo, in sicer pri navajanju otrok, da si nekatere detajle stvari/zgodb ipd. zapomnijo bolje od drugih, ki naj ne bi bili tako pomembni. S tem pride do nepopolne in popačene slike, na kar se možgani navadijo. Seveda pa možgani takrat, ko oko vidi nepopolno sliko, ustvarijo svoje detajle. To je tudi namera bubblinga - efekta, zaradi katerega se nam zdi, da je telo golo, čeprav je to isto telo na originalni fotografiji oblečeno. Na mistificiranje telesa z oblačenjem le-tega, opozori že Freud. Meni, da je oblačenje namerno skrivanje delov telesa, kar povzroča prikrito poželenje in potencira radovednost. Skopofilijo[4] je mogoče zadovoljiti le z imaginarnim razkrivanjem, kar povzroči zadovoljitev same radovednosti, ki se pojavi v obliki psihološkega manjka. Bubbling je torej dobesedno udejanjenje tega Freudovega koncepta in se tako poigrava z gledalčevo radovednostjo ter hkrati od njega zahteva mero domišljije. Kultura opazovanja je bila ustvarjena za to, da zadovolji človeške apetite po opazovanju, k čemur so pripomogli predvsem umetniki sami. Subjekt z opazovanjem spoznava, kaj si pravzaprav sploh želi, kakor omenja avtor Hans Belting.[5]

Kasteličevi Rokoborci (Wrestlers) so reminiscenca na Francisa Bacona, ki je podobo telesa navadno deformiral, da je postala v nekem smislu neprepoznavna gmota, pri kateri se je moralo oko dobro potruditi, če je želelo ugotoviti, da gre za upodobitev teles. Kastelic je fotografije dveh rokoborcev dodelal v tehniki bubblinga, česar ni naredil s photoshopom, kot je to pri dotični tehniki v navadi, ampak je uporabil zlat marker in ročno obarval fotografijo. Čeprav je motiv povsem drugačen od tistih, ki so sicer uporabljeni kot podlaga za bubbling, je končni efekt zelo podoben. Če se naši možgani poigrajo z asociacijami, smo v dvomih, kakšen prizor sploh gledamo: dva ljubimca ali rokoborca? Kaj od tega je bolj realno? Bubbling ne povzroči le deformacije v podobi samega telesa, pač pa deformira tudi našo predstavo in povzroči iluzorno asociacijo. Kot sam objekt, so fotografije zaradi barve markerja postale označene tudi kot slikarsko delo. Estetika del pa je nedvomno na veliko višjem nivoju, kot pri bubbling kolažih najdenih na spletu. Bubbling je sicer le še ena od izredno hitro vzhajajočih modnih muh, ki jih proizvede internet, se pa ravno tako tudi hitro pozabijo. Kot bi rekel Warhol, doživijo svojih »petnajst minut slave«. Kastelicev motiv bubblinga skozi dodano zlato barvo, ki od nekdaj simbolizira večnost, postane delo z dodano vrednostjo, saj kot takšno postane originalno in avtentično delo. To pa hitro deljive internetne podobe bubblinga zagotovo niso.

Podobno se zgodi tudi pri fotografijah imenovanih Noge (Legs), kjer je Kastelic fotografiral sedeče ljudi. Fokus je usmerjen v noge deklet, vizualna podoba in namera fotografa pa je, da gledalec spet ustvari iluzijo in ugiba, kaj vidi[6].

Oči (Blinking eye) je niz fotografij realnega očesa v trenutku utripa. Spominja na Muybridgeve študije gibanja in obrnjene za 90 stopinj postanejo potencialna iluzija. Gre za direktni pogled, ki hkrati vabi pogled gledalca. Na neki način gre za odsev gledalčevega pogleda, povečanega in zavestno izpostavljenega.

Jame (Caves): Podoba podzemlja odslikuje Platonovo prispodobo o votlini, po drugi strani pa ponovno dobivamo iluzijo z igro asociacij (s seksualnim podtonom po Freudu) ali pa jo lahko razumemo kot topografijo nekega okolja. Gre za ready-made: skeni razglednic, ki jih Kastelic uporabi v svojem, novem kontekstu. Jamski svet zahteva podobno funkcijo opazovanja kot gledanje kipov omenja Thomas Deman, ki se sam ukvarja s podobami jam; tudi stalagmiti/stalaktiti so namreč kot tridimenzionalni spomeniki. Če jim fotografija/slika odvzame tridimenzionalnost, njihova podoba deluje kot iluzija. Možgane lahko hitro zmede že to, da je navadno spodnji del jame zelo podoben tistemu zgoraj in če sliko obrnemo, ni nujno, da bomo ugotovili razliko.

Človeško oko vedno znova išče še nekaj več, tudi v umetnosti; veliko skrivnost v nasmehu Mona Lize – saj forma sama po sebi ne bi imela tolikšnega smisla. Možgani delajo povezave med informacijami, tvorijo asociacije, ki nastajajo spontano in hipno. Manjko, ki je potenciran z neko skrivnostno avro, samo spodbuja dodatno željo po »več«, po tistem, kar naj bi bilo »onkraj«. Ni bistveno, da je slika iluzija/ideja nekega predmeta, po Platonu, temveč je problem v trompe-l'oeil. To je tisto, kar se pravzaprav pretvarja, da je nekaj več, kot dejansko je – je iluzija. In ker je človek zmerom vpet v svet manjkov, takšnih ali drugačnih, postane slednje del njegove perspektive, le-ta pa ustvarja željo po najdenju nečesa, nekega delca, za katerega naj bi verjeli, da smo ga nekoč posedovali. Zato je efekt spoznanja pri bubblingu podoben spoznanju v Platonovi prispodobi o votlini, kjer so sence predmetov bolj resnične od resničnih predmetov samih, samo zato, ker so ljudem v votlini nevidni. Ker je za te ljudi v votlini senca njihova osebna izkušnja, realni predmeti pa so nedosegljivi pogledu, je čutni svet je le kot imitacija idej. Slednje postanejo bolj resnične od stvarnosti same.

Jure Kastelic pri svojem ustvarjanju izhaja iz zelo filozofskih konceptov, kar njegova dela postavlja na višji nivo razumevanja. Ne gre zgolj za gledanje in opazovanje del, temveč je bistveno razumevanje vsebine onkraj predstavljenih podob. Prav tako je sinergija različnih teoretskih strok (umetnost, filozofija, psihologija) ter medijev (fotografija, ready-made, slika), ki jih Kastelic uporablja in kombinira, tista, ki dokazuje, da je filozofija univerzalna stvar, z možnostjo apliciranja v polje umetniškega. Povezovanje pa predstavlja tudi kognitivni izziv. In čeprav bodo morda razstavljene podobe delovale poenostavljeno, je to le še ena iluzija, ki jo mora premagati gledalec sam.  


[1] Bubble collage; gre za tehniko photoshopa, ki nadomešča obleko in naredi iluzijo, da je telo golo, čeprav to ni.

[2] Iluzija je zmotna zaznava, kar pomeni, da se ne ujemajo s stvarnostjo. Za nastanek iluzij so potrebni določeni dražljaji, ki jih navadno gledalec interpretira napačno.

[3] Eye and Brain

[4] Po Freudu; užitek v gledanju/opazovanju.

[5] Hans Belting, Antropologija podobe: osnutki znanosti o podobi, SH, Ljubljana 2004, str. 78.

[6] »An illusion occurs when at least two females sit tightly together, which confuses the ownership of the depicted legs. Or in other words, it appears as one of the women in the photograph accidently has her legs spread apart. I am interested in when the illusion becomes obvious to the viewer and the effect that it provides.« (Jure Kastelic)