TRIJE ČLANI FOTOKLUBA MARIBOR

2016-08-19 08:53

MATJAŽ MALENŠEK (1970, Maribor)

 

Po poklicu je univerzitetni diplomirani inženir metalurgije in zaposlen v podjetju, ki se ukvarja s predelavo aluminija. V svojem prostem času fotografira in se ukvarja s športom. Zanimajo ga predvsem kolesarjenje, pohodništvo ter smučanje, pri čemer pa rad dane trenutke tudi fotografsko ovekoveči. Član fotokluba je od leta 2010, istega leta so se zvrstile prve razstave. Prve fotografije je naredil z očetovim fotoaparatom, že kot osnovnošolec pa se je rad mudil v trgovini Fotosalon. Danes se poslužuje digitalne tehnike in v klubskih vrstah občasno tudi predava. Z družino živi v Mariboru.

SMUČARIJA

Avtor predstavlja serijo črno-belih fotografij, ki so vsebinsko postavljene v zelo aktualno dogajanje (predvsem v smučarskem klubu Branik). Fotografije so nastajale v zadnjih enajstih letih in prikazujejo tudi spremembe, ki se nenehno dogajajo na turističnih prizoriščih slovenskih smučišč. Fotografije so pospremljene z visoko kontrastnim nabojem, kar dodaja belim strminam dodatno ostrino in vpogled v detajle prog ali sledi smučk. Črno-bela tehnika spodbudi tudi kontrast, zakar nebo v nasprotju z belino snega skorajda počrni: »Nisem pristaš dodajanja ali odvzemanja elementov na fotografiji, menim pa, da mora fotograf poudariti tisto, kar je videl oziroma kar želi, da gledalec vidi ali občuti. Pa naj bodo to barve, kontrast ali diskretna vinjeta.«

Fotografije so dokument časa, saj imajo skorajda arhivsko funkcijo, po drugi strani zaradi digitalne obdelave, ki je izpeljana elegantno in nenasilno, delujejo kot umetniška impresija. Avtor najde v svojih hobijih stične točke, s čimer je vzporedno v obojem pridobival izkušnje ter »kilometrino«. S smučarskimi izkušnjami je avtor postajal pozornejši na okolico, ki jo je želel fotografirati in v njej ustvaril tudi imaginarne zgodbe, kot jo na primer vidimo na fotografiji astronomskega observatorija v Osojščici, ker nas jadralni padalec spominja na astronavta, postaje sedežnic spominjajo na formo vesoljske ladje iz Star Treka, turni smučarji izgledajo, kot da so Antarktiki sredi snežne puščave ipd. Le malokje je zorni kot posvečen naravnemu prizoru samemu, največkrat je fokus namenjen trenutnemu dogajanju na smučiščih v bližnji in daljni okolici.

 

TEODOR VEINGERL (1966, Maribor)

V letu 1991 je diplomiral kot dipl. inž. za programsko opremo in sisteme na Tehniški fakulteti v Mariboru. Fotografirati je začel že v osnovni šoli, in sicer z zelo skromno opremo, ki jo je skozi leta počasi nadgrajeval. Dolgo je ostajal zvest črno-beli fotografiji tudi iz praktičnih razlogov, saj je bila bistveno cenejša od barvne in je prav tako omogočala lastnoročno razvijanje, vendar so ga začele barve vedno bolj privlačiti. Med študijem je zaradi pomanjkanja časa fotografijo skoraj povsem opustil in se v tem obdobju raje posvečal snemanju videa. Digitalnih fotoaparatov se je lep čas ogibal, vendar so ga pred dobrim desetletjem prepričale neomejene kreativne možnosti digitalne tehnike. Doslej je imel šest samostojnih in sodeloval na več skupinskih razstavah.

LUČ KOT ČOPIČ

Beseda fotografija v dobesednem pomenu izraža pisanje s svetlobo, t.i. light-painting pa gre pri tem še korak dlje. Fotografije tega kova zahtevajo precejšnjo mero časa in potrpežljivosti, končna obdelava pa še naknadne korekture v digitalnem mediju ali v temnici. Fotografije predstavljajo hipne in neponovljive trenutke, nastale s pomočjo dolge osvetlitve (ekspozicije). Fotoaparat si »zapomni« svetlobne sekvence in jih sestavi v enovito podobo: »Tako lahko npr. s selektivnim osvetljevanjem prikažemo del motiva, preostanek pa pustimo v temi, ki ga skrije. Kadar slikamo premični vir svetlobe, se točke razpotegnejo v črte in, če svetilo načrtno premikamo, lahko z njim dejansko “rišemo” po zraku.« Vir svetlobe je lahko karkoli: različne lučke, ogenj, pa tudi klasične bliskavice in drugo. Fotografije, ki so barvno zelo intenzivne in motivično izrazite, prikazujejo selekcijo iz sicer neskončnega števila možnosti kombinacij pristopov in motivov. Motivi ne sledijo logiki likovnih elementov, saj nastajajo povsem naključno. Nekatere fotografije delujejo skorajda futuristično, saj realni motiv z svetlobno črto spremenijo v imaginarnega, morda celo v nadrealističnega, ljudje pa se spremenijo v nematerialne podobe, ki spominjajo na duhove. Ne vidimo točno, kdo so ti posamezniki, vendar le čutimo njihovo prisotnost – nekje bolj, drugje manj. Pozornost je usmerjena k ustvarjenim abstraktnim svetlobnim slikam na fotografiji.

 

 

BOJAN ŠENET (1947, Maribor)

Bojan Šenet je po Srednji gradbeni šoli diplomiral kot gradbeni tehnik. Kasneje je bil zaposlen kot gradbeni inženir in ker je veliko časa preživel po različnih gradbiščih doma in na tujem, je bilo omenjeno okolje tudi prvi motiv, s katerim se je zaresno fotografsko ukvarjal. Z odhodom v pokoj in njegovim prvim DSLR fotoaparatom, ki ga je od sodelavcev dobil v dar, se je fotografiji posvetil tudi profesionalno. Od leta 2007 je sodeloval na vseh klubskih razstavah, kakor tudi na gostovanjih po tujini (Avstrija, Hrvaška, Srbija …). Na Hrvaškem izboru FOTOGRAF je prejel 3. nagrado, njegove fotografije so bile objavljene v Večeru, dobil je tudi nekaj drugih nagrad ter priznanj v različnih razpisih.

KOTA TERENA

Barvno poudarjeni detajli so tokratna rdeča nit serije fotografij, v katerih prevladuje občutek geometrijske abstraktnosti. Kakor marsikateri motiv v opusu Bojana Šeneta, tudi tokratni prihajajo iz sveta gradbeništva. Kota terena je serija, ki je izražena skozi domiselni aspekt posameznika; je metaforičen in tudi osebnoizpovedni. Metaforičen zato, ker puščice, s katerimi so v cestnoprometnih predpisih izražene smeri, simbolizirajo poti, ki jih je prehodil posameznik sam, s čimer apelira tudi na vsakega izmed nas. Gre za interpretiranje lastnega pregleda preteklih poti, kakor tudi spraševanje, kam nas vodijo tiste, s katerimi se srečujemo sedaj. Avtor izhaja iz treh osebnih zornih kotov; prvi zorni kot je povezan z ranim otroštvom do konca OŠ, ko pravi, da je na svet gledal od spodaj navzgor. Drugi zorni kot se začenja z dobo najstništva in traja do srednjih let, ko človek gleda na svet okrog sebe predvsem naravnost ter tretji zorni kot, ki nastopi v tretjem življenjskem obdobju, kjer avtor s humorjem doda, ta v tem obdobju že moraš gledati in paziti kod hodiš. Vendar pa nas enako kot vsebina, prepriča tudi likovna komponenta videnega, predvsem pozorna izbira kompozicije ter barvna usklajenost danih form. Gledalec slednje nedvomno prepoznava na prvi pogled, vendar pa zahtevajo od njega tudi asociiranje, s čimer se poigrava naša domišljija, puščice in smerokazi pa tako postanejo simbol naših osebnih križišč.

 

 

Petra Čeh

ODPRTO:

torek - petek: 16.00 - 18.00 uri

sobota: 10.00 - 12.00 ure.

ali po predhodni najavi.

Kontakt

Fotogalerija STOLP Židovska ulica 6, p.p. 1512, SI-2001 Maribor, Slovenija +386 (0)51 336 991 galerijastolp@gmail.com