ALEGORIJA LIPICANCA Milan Malovrh

ALEGORIJA LIPICANCA Milan Malovrh

»Kulturno gledano je lipicanec konj, ki daje veljavo. Je simbol moči, vendar
hkrati tudi simbol miline in ljubkosti.«
Milan Malovrh v svojih fotografijah konje predstavi v svojem bistvu –
nenehnem gibanju v prostoru, kjer so popolnoma svobodni. Videti ni
niti ograd. Fotografije so gledalcu všečne, pritegne ga barva, na črnobelih
fotografijah pa forma ali sence. Konji so arhetip svobode po kateri
hrepenimo predvsem ljudje zaradi lastnega občutka omejenosti. Svoboda,
kot si jo predstavljamo pa je bodisi nedosegljiva ali celo neprimerna
oblika razmišljanja ali stila življenja. Torej je človek tisti, ki z gibanjem konj
poveže koncept svobode v človeškem pomenu razumevanja. V sodobnem
času je človek kot ujeta žival, kljub temu, da včasih živi v zlati kletki. Svoboda
namreč še zdaleč ne pomeni zgolj neomejenosti gibanja, temveč je
predvsem pojem, povezan z lastno zavestjo in notranjim zadovoljstvom.
Konj za avtorja pooseblja eleganco, moč ter lepoto. Predvsem slednja je
tisto, kar želi Malovrh pokazati drugim, hkrati pa dati še občutek, da je
lipicanec naša dediščina. Priljubljenost dotičnega motiva izhaja iz njegovega
otroštva, saj so doma imeli konja. Črede konj največkrat fotografira
med njihovo pašo na travniku, za določene efekte pa potrebuje temnejšo
ozadje gozda, dreves ali pa določeno lego sonca, zaradi katere fotografije
oživijo v izredno močni svetlobi. K temu, da je avtor prišel do svojevrstnega
vizualnega efekta na fotografijah, so pripomogle dolgoletne izkušnje in
eksperimentiranje s fotografskim medijem.
Malovrhove fotografije so posebne, ker konjev ne fotografira klasično, saj
so bile konec koncev klasične fotografije konjev posnete že neštetokrat.
Fotografije dojemamo kot skupaj sestavljene presevajoče plasti. S svojim
zanimanjem do eksperimentiranja in iskanja različnih možnosti, je našel
povsem lastni slog, ki ga opredeljuje tehnika fotografiranja s tresljaji.
S slednjimi na fotografiji ne izbriše sledove gibanja, pač pa le-te poudari.
Poudarki sicer niso močni, efekt gibanja ne izgleda oster, kot na primer pri
Eadweardu J. Muybridgu ali Thomasu Eakinsu, pionirjih fotografije, ki sta
se lotila taiste problematike že v 19. stoletju. Poudarki so tako nežni, da
imamo občutek, da se konji spreminjajo v meglice ali zaradi kompozicije
v porozne valove, skozi katere polzi sončna svetloba. Ustvarjene sence pa
včasih niso nujno temne, temveč svetle. »
Na snemanju hkrati uporablja dva fotoaparata, ki sta usmerjena v isto
točko in goriščnico, z 24 - 120 mm in 70 - 200 mm objektivi in različnimi
nastavitvami. Ob tem uporablja še ekscentrični tresilec. V končni obdelavi
fotografije iz obeh fotoaparatov spaja skupaj, zaradi česar imamo pred
seboj jasen motiv, obdan z večplastnostjo in gibanjem. Včasih je v to
gibanje ujeta okolica, ki motiv sam obdaja, slednji pa je zato poudarjen.
Avtor najraje fotografira, ko je sonce nizko na obzorju, torej zgodaj zjutraj
ali pozno zvečer. Malovrh kompozicije v nekaterih fotografijah popestri s
pogledom iz drugačnega zornega kota, kar pa lipicancem zaradi njihove
elegance in fotogeničnosti, prav tako pristoji.
Gledalcu te fotografije s svojo ljubkostjo in spoštovanjem do upodobljenih
živali zlezejo pod kožo in zaradi zgodovinske vloge lipicanci tudi zares
oddajajo nekakšen kraljevski občutek. Težko pa se je tudi opredeliti, kateri
letni čas kot ozadje konjem najbolje pristaja – snežna belina ali zeleni
pašniki, ki poudarijo njihove majestetične silhuete. Razstava gledalcu
ponuja emotivno izkušnjo, preko katere začutimo poklon naravi, ki je s
svojo raznolikostjo ustvarila toliko lepega, da v človeku vzbuja nenehno
izkušnjo čudenja in nikoli naveličanega motiva. Klub temu, da se po velikosti
lahko počutimo v objemu narave majhni, celo nebogljeni, pa vendar
predstavlja tudi kontemplativno zatočišče, v katerem spet najdemo stik s
seboj, po vseh kaotičnih dialogih s tem našim prehitro vrtečim se svetom.

Upodabljanje konj
Kot spremljevalci častnih mož, so konji dobili pomembno vlogo tudi v
umetnosti. Upodobljene jih občudujemo ob Napoleonu, svetnikih kot
sta Jurij in Martin ali v Rubensovih delih, na primer Ugrabitev Levkipovih
hčera. Pomembni so bili pri vojskovanju, delu na polju ali prenašanju
pošte. Kot zvestim tovarišem, so jim umetniki posvetili poseben tip
spomenika – konjeniški spomenik. Leonardo da Vinci je v upodobitvi
vojne pri Anghiariju uporabil svoja opazovanja teh živali, ki jih je
neštetokrat narisal v svojih študijah in skicah. Zgodovina upodabljanja
konjev pa sega vse do prazgodovine. Jamske poslikave v Lascauxu
prikazujejo črede rjavordečih konj, neukročene in divje. Takšno je bilo
tudi prvotno razumevanje njihove narave, ki je poseglo celo v simbolični
pomen upodabljanja te živali. O konjih je pisal že Aristotel; antični pisci
poudarjajo njihovo plodno moč. Na drugi strani so konji predstavljali
junaške živali, spremljevalce vitezov, ki s svojim jezdecem delijo pogum,
pamet in bojevitost. Semiotični pomen konjev se v umetnosti spreminja
glede na njihovo barvo. Bele konje, do katerih so imeli pravico le
najbogatejši gospodje – cesarji, kralji, papeži in visoka aristokracija - so
seveda postavili na najvišje mesto občudovanja. Kot pravi Frank Westerman,
konj človeka poviša, mu daje veljavo ter moč.
»Lipicanec je bil vzgojen zato, da na njegovem hrbtu sedi cesar. Ne
vojvode, ampak habsburški cesar. Njegov dvor je želel posebno pasmo
konja. Lipicanci so živeli v posebnem krilu palače« .
Zaradi belih lipicancev je motiv konja blizu tudi slovenski umetnosti.
Njihova vzreja je bila osnovana v 16. stoletju, v eri Habsburške monarhije.
Tako za oblikovanje (Oskar Kogoj) kot slikarstvo (Ludwig Koch) ali
fotografski navdih, so lipicanci vedno dobrodošel in prijeten motiv, ki se
ga niso branili niti številni domači ali tuji pisci (Boris A. Novak, Lipicanci
gredo v Strasbourg, Frank Westerman, Žival, nadžival) ter raziskovalci
in zgodovinarji. Kot uradno darilo Republike Slovenije je lipicanca dobil
Gadafi, na svoji inavguraciji je plešočega lipicanca želel tudi Ronald
Reagan.
_________________________________
Tine Germ, Simbolika živali, Modrijan, Ljubljana 2006.
Marjan Horvat, Frank Westerman: »Ko se dotakneš lipicanca, se dotakneš zgodovine«, Mladina

O avtorju
Milan Malovrh je bil rojen v Tržiču leta 1951, kjer je po osnovni
šoli postal član tamkajšnjega fotokluba. Fotografija ga
je spremljala skozi srednjo šolo vse do danes, ko se s tem
medijem ukvarja profesionalno. Gibanje je tista snov, ki je ga
v fotografiji privlačila že od začetka, zaradi česar je posegal
tudi po športni fotografiji. Sodeloval je na večih medklubskih
razstavah v Jugoslaviji. V času analogne fotografije se je javnosti
predstavil s petimi samostojnimi razstavami. Zadnja leta ga
je snov zanesla k upodabljanju konj, z začetki v Lipici. Po dveh
letih fotografiranja lipicancev, je leta 2007 postavil razstavo s
petintridesetimi deli v staji Velbanca. Samo leto kasneje je ob
počastitvi obiska kraljice Elizabete II. v hotelu Maestozo v Lipici
na ogled postavil kar petdeset fotografij. Lipicance fotografira
še danes, vendar pogosteje pri rejcih lipicancev na Gorenjskem,
ki mu je dostopnejša. Avtor razstavlja tudi na spletnih galerijah.
Slednje so mu omogočile predstavitev fotografij v ukrajinski
fotografski reviji Photografer (2009), reportažo v kitajski reviji
za rejce konj Horsmann Sheep (2010), objavo in predstavitev v
honkkongški reviji Photographer (2012), švedski publikaciji 1.x
No words (2012), objavo naslovnice v angleški fotografski reviji
Digital Photographer (2013), članek v švedski publikaciji Photographic
Visions (2013) in 1.x Passion (2013) ter izbor fotografij
v galeriji 1.x.
Njegove nadaljnje želje ostajajo pri fotografiji gibanja in tematiki
konj ter projektu fotografiranja konj s ptičje perspektive.
SAMOSTOJNE RAZSTAVE S TEMATIKO LIPICANCEV:
- Lipica, Velbanca, 2007.
- Lipica, ob obisku Elizabete II, Hotel Maestozo, 2008.
- Tržič, galerija Atrij, 2009.
- Tržič, galerija Kurnikova hiša, 2009.
- Bled, galerija festivalne dvorane, 2009.
- Ljubljana, galerija Prežihov Voranc, 2010.
- Brdo, galerija hotela Brdo, 2010.
- Radovljica, Vzrejna hiša Lipicancev Barbana, 2008,