Fotograf Andrej (Andrea) Furlan se v ciklu Kraj spomina posveča motiviki vojnih in civilnih pokopnih prostorov ter reflektira vprašanje odnosa do spomina. Spomin, neoprijemljiva, spremenljiva, krhka kategorija, si na pokopališču nadene materializirano podobo, ki jo pogojuje interpretacija: njena vloga je premo sorazmerna s pomenom, ki ga spominu pripisujeta določen čas in prostor. Furlan v spoštljivi, sočutni, celo ponižni drži vstopa v prostore konca človeškega življenja in jih trga iz primeža propagandnih interpretacij, iz pozabe in zapostavljenosti ter odkriva njihov humani obraz. Na eni strani obravnava prostore kolektivne smrti, ki so bili deležni glorifikacije smrti za domovino in herojskega žrtvovanja množic za višje cilje, na drugi se osredotoča na tiste prostore kolektivne in individualne smrti, ki jih je čas potisnil na obrobje spomina in so danes zapisani pozabi ali le simbolnemu spominjanju. Obravnavano tematiko sklene z individualnim, intimnim vidikom smrti, zaznamovanim s skrivnostnostjo identitete umrlega, ki vpliva na odnos do ohranjanja spomina nanj.
Uvod v postavitev predstavljajo izbrani figuralni vojni spomeniki. Fotograf stopnjuje napetost z različnimi zornimi koti in zajame trenutke pred, med smrtjo in po njej. Trenutek čakanja na smrt predstavi s kipom talca v Dragi pri Begunjah v bližnjem pogledu en face in tako
ponazori soočenje posameznika z neizbežnim koncem. Trenutek smrti upodobi s kipom talca v Gramozni jami v Ljubljani, posnetem v močni prostorski diagonali. Vtis jame kot groba podkrepi z visokim horizontom in zaprto kompozicijo, z belino poti pa simbolen izhod onkraj trpljenja. Prehod iz območja smrti v območje večnega miru predstavlja spomenik v Ogleju, posnet v pogledu od spodaj navzgor, ko zremo v obraz mrtvemu vojaku, ki ga podpira angel in nosi v nebo.
Na fotografiji tržaškega koncentracijskega taborišča Rižarna avtor zajame bistvo industrije smrti, ko s potjo med visokimi zidovi spomenika ob vhodu v taborišče ponazori ujetost in brezizhodnost, ki so jo v tovarni smrti občutili taboriščniki. Sence na hodniku, simbolni prikaz neotipljive človeške prisotnosti, pa bi lahko razumeli kot metaforo prostora, ki je namenjen izbrisu manjvredne človeške rase in obstaja le kot dežela smrtne sence.
Množično smrt, ki jo je militantni fašistični režim izkoristil v lastne namene, predstavljata kostnici v Sredipolju (Redipuglia) in Oslavju. Pri obeh sta poudarjena monumentalnost in vtis neskončnega: pri sredipoljski z izčiščeno simetrično kompozicijo, ki zbuja malodane srh v svoji uniformnosti in razsežnosti, ko izginja v navidezno neskončno poljano smrti; pri oslavski z nizanjem imen padlih v zaporedje brez konca. Dinamičen zavoj notranje stene deluje kot prispodoba toka zgodovine, ki z neustavljivo močjo za seboj potegne nepregledne množice. Refleksijo časa po vojni moriji pooseblja lik kranjskega Janeza s kostnice na Žalah, fotografiran s hrbtne strani. V njegovem liku lahko na eni strani razberemo skrušenost, razočaranje in ponižanje premagane strani, na drugi pa Furlanova interpretacija deluje kot univerzalna prispodoba slehernega povojnega vzdušja, zaznamovanega z izkušnjo uničevanja in izničenja človeškega. Vsebinsko zaokrožitev prvega sklopa predstavlja Oltar svetovnega miru v Medeji, ki se kot privid razblinja v svetlobi in simbolno nakaže mir kot vzvišen, nedosegljiv, krhek ideal, po katerem človek hrepeni, a se mu vedno znova izmika.
V drugem vsebinskem sklopu velja izpostaviti triptih grobnic grške družine Georgiadis, srbske družine Kovačević in graščaka Alfreda von Rossmanita kot odsev nekdanje zlate dobe meščanstva in aristokracije. Medtem ko prvi dve najdemo na pokopališčih grške in srbske pravoslavne skupnosti v Trstu v ohranjenem stanju, je tretja pravcata romantična razvalina, skrita sredi radvanjskega gozda pri Mariboru. Kompozicije v pozabo potisnjenih pokopališč so si sorodne: v prvem planu je izpostavljen detajl nagrobnika, za njim se odpira pogled v ozadje, ki razkrije, da gre za opuščene pokopne prostore. Detajlirani izseki nagrobnikov razkrivajo drobce identitete pokojnih oz. okoliščin smrti. Furlana pritegne govorica znakov, tj. pisava in simboli, ki služijo identifikaciji kulturnega in narodnostnega ozadja pokojnikov: napis v hebrejščini kaže na nekdaj cvetočo judovsko skupnost v Gorici, napis v nemščini na kočevarsko kolonijo, križ na krščanski kulturni prostor, na roko napisan tridelni napis na enem od ohranjenih križev na vojaškem pokopališču v Brjah pa na skupni grob treh vojakov.
Skupni imenovalec pozabe je še posebej močno naglašen na fotografiji openskega strelišča, prostora eksekucij talcev med 2. svetovno vojno, na kar danes opozarja le spominska plošča, medtem ko strelišče deluje naprej kot športno. V tridelni kompoziciji izstopa svetel srednji pas s pogledom na mesto, kjer so nekoč streljali talce, medtem ko danes na istem mestu stojijo strelske tarče. Celota ustvarja vtis teže in utesnjenosti in je kompozicijsko učinkovito razrešena z leseno pregrado, ki se kot težek zastor spušča navzdol, kot da bi grozil za vselej zakriti temačno preteklost in jo pustiti v območju pozabe. Surovost nasilja z vso silovitostjo udari gledalca na fotografiji prerešetanih tarč na rakovniškem strelišču. Čeprav gre le za kos papirja, ki kaže rezultate strelskega urjenja, se ne moremo otresti misli, da so v vojnem in povojnem času na istem mestu krogle mesarile žive tarče.
Osrednji poudarek tretjega vsebinskega sklopa je fotografija groba Ettoreja Macrija v Štanjelu. Je edini nagrobnik izven avstro-ogrskega vojaškega pokopališča iz 1. svetovne vojne in verjetno pripada potomcu italijanskih emigrantov, ki se je v 1. svetovni vojni kot prostovoljec boril na italijanski strani. Četudi je izoliranost groba razumljiva, celo upravičena, gledano s časovne distance predstavlja kapitulacijo etike, ki niti po smrti ne priznava dejstva, da so bili vsi padli vojaki deležni enakega trpkega konca. Individualnost smrti je okrnjena zlasti na vojaških pokopališčih, ki ne le s propadanjem in izginjanjem nagrobnikov, temveč tudi z brezimnostjo umrlih izgubljajo značaj krajev spomina in postajajo kraji pozabe. Na pokopališčih na Nabrežini in v Brjah med nagrobniki najdemo večinoma brezimne grobove, med katerimi izstopa belo pobarvan križ, za katerega se zdi, kot da kliče iz množice enakih nagrobnikov in oporeka izničenju posameznika v kolektivni smrti. Avtorjevo pozornost so pritegnila tudi civilna pokopališča,
prostori individualne smrti, ki jih predstavi kot priče obstoja posameznih življenj, ki nas nagovarjajo z življenjsko potjo pokojnih, sorodstvenimi in drugimi socialnimi vezmi ter čustvenimi odnosi pa tudi kot del identitete še živečih.
Avtor z interpretacijo izbranih krajev spomina potrka na našo vest in nas sooči z našim odnosom do pokojnih in okoliščin njihove smrti. Kaj nam pomeni ohranjanje spomina? Je to ohranjanje identitete, občutka pripadnosti? Ali povezava sedanjega časa s preteklim? Povezava, ki preseže časovne okvire in izpostavi splošne človeške vidike vpetosti v zgodovinske okoliščine, ki se lahko prenesejo na katerikoli čas in prostor?
Furlan odstre pogled v dinamiko ohranjanja spomina, ki je sila nestanovitnega značaja, saj je podvržena različnim stopnjam vrednotenja, ki ga preživele generacije namenjajo spominu: kraji spomina se formirajo, vzdržujejo, pozabljajo, brišejo, ponovno vzpostavljajo. Niso le topografska, temveč tudi duhovna kategorija. Kraji spomina ozaveščajo družbo, jo opominjajo na pretekle napake in spodbujajo k popravljanju krivic, k prizadevanju po boljšem, pravičnejšem svetu. Zato se ohranjanje spomina izkaže za preizkusni kamen civiliziranosti človeške družbe in senzibilnosti posameznika, ki je tudi sam zapisan minljivosti in čigar sled na tem svetu bo nekoč prav tako postala vprašanje spomina za prihodnje rodove.
mag. Andreja Rakovec, kustosinja
