Dom je tam, kjer lahko parkiraš
Ko se je leta 1964 Ken Kesey, avtor Leta nad kukavičjim gnezdom, s svojimi pajdaši, imenovanimi Merry Band of Pranksters, odpravil na 7 tednov dolgo pot iz vzhodne na zahodno obalo ZDA, se še ni dalo slutiti razsežnosti, ki jo bo v
prihodnosti kultna podoba mavričnega avtobusa odigrala v hipijevski kulturi, ter se vtisnila v podzavest gotovo vsakega prebivalca zahodnega sveta. S predelanim šolskim avtobusom, ki so ga »Pranksterji« okrasili z živopisanimi barvami, so se odpravili na potovanje v potovanju – med Kalifornijo in New Yorkom, med resničnostjo in blodnjami, ki so jih doživljali v neredkih trenutkih pod vplivom LSD-ja, nevedoč, da se bo njihov road-trip zapisal v svetovno zgodovino pop ikonografije.
Dobrih 5 desetletij po Keseyjevi odisejadi je na poti med New Yorkom in
Wisconsinom nastala serija fotografij Freedom and Hope, v kateri Goljatova
dokumentira pot in življenje sodobnega nomada, ki še vedno živi in potuje na
predelanem avtobusu s skupino podobno mislečih ljudi. Toda najprej je morala
fotografinja tudi sama vstopiti na avtobus ter za tri tedne ali 2000 kilometrov postati del vagabundske družine, ki jo je na potovanju po ZDA spoznala naključno, ter z njo deliti vsakdan med zarjavelo živopisano pločevino in škripajočim
podvozjem, ki ni bilo samo prevozno sredstvo, temveč tudi edino zatočišče njegovih popotnikov – dom.
Medtem ko so se pred očmi Keseyjevih potovalcev menjale pokrajine in ljudje, ko v neustavljivi omami ni bilo več jasno, kaj je res in kaj ne, je bila edina konstanta popotnikov avtobus. Avtobus pa je prav tako edina stalnica in hkrati tudi vse, kar premorejo v materialnem smislu portretiranci Katje Goljat, ki bi prav lahko bili ujeti v času 60-ih let. Zato Rollieflexova srednjeformatna kamera iz leta 1954, ki
avtorico spremlja že od študija fotografije na Vrå Højskole na Danskem, ni bila izbrana naključno, saj daje učinek barvnega negativnega in dia filma fotografijam posebno mehkobo barv in v gledalcu na prvi pogled za trenutek lahko vzbudi nekakšen (psevdo)nostalgičen občutek po oddaljenih krajih in dogodkih, ki jih sam ni nikoli izkusil, pa vendar se zdijo tako blizu.
Serija Freedom and Hope presega romantično podobo hipijevstva. Sodobni
nomadi, ki po večini potujejo na šolskih avtobusih, so ujeti v paradoks. Šolski
avtobus, simbol indoktrinacije, nekoč prevoz v šolo, sedaj potnikom služi kot prevozno sredstvo za pobeg iz sistema. Daleč stran od sodobnega suženjstva, dela od jutra do večera, multinacionalk, kreditov in tehnološkega napredka.
Maša Špiler
Katja Goljat (1982) je študirala kulturologijo (FDV, Ljubljana) in fotografijo (VIVISS, Sežana in Vrå Højskole, Danska). Leta 2013 je prejela nagrado za Fotografijo leta revije Emzin.
Avtorica, ki deluje na področju avtorske in dokumentarne fotografije v svojih delih
predstavlja tematike, ki jo vznemirjajo in odstirajo pogled na lasten intimni svet ali popeljejo do svetov onkraj, kjer so zgodbe ljudi, katerih življenski stil je rezultat družbenih preobrazb in teži k odklonu iz primeža kulturnih obrazcev. Ukvarja se z digitalno in analogno
fotografijo, še posebej pa jo zanimajo stari fotografski procesi.
Od leta 2014 skupaj z Andrejem Firmom, pod imenom Photonic Walls, razvijata
možnosti fotografske emulzije. Med leti 2015 in 2018 je v improviziranem fotografskem studiju ustvarila Mestni album s portreti prebivalcev Slovenj Gradca.
Za uspešno izveden projekt je letos prejela Bernekerjevo plaketo za kulturne dosežke. Leta 2018 je skupaj z 18 slovenskimi fotografi pod mentorstvom Klavdija Slubana, razstavljala na festivalu fotografije v Arlesu, kjer je predstavila serijo Dom, ki govori o življenju njenih staršev. Med pomembnejšimi projekti so še skupinska razstava Sodobni slovenski portret, serija Metakino, kjer avtorica s plesalcem in svetlobo raziskuje meta-energijo kinodvorane ter avtoportretna serija It’s not a dream, it’s a memory, ki pooseblja razpetost med
bivanjem in sanjami.
Fotoaparat je zanjo magičen stroj, ki prevaja njena spoznanja in občutja v podobe.
