MIGRANTI

2016-09-26 08:04

MIGRANTI

 

Ko smo se odločili, da bomo prodajali krste, so se ljudje odločili, da ne bodo umirali.

(Sirski pregovor)

 

 

Ko so enega izmed zbiralcev v intervjuju vprašali, zakaj zbira umetniška dela, je siloma preprosto in jedrnato odgovoril, da jih ravno zato, ker umetnost govori o velikih temah.  Tega se ne zavedamo takrat, ko so podobe vesele, temveč šele tedaj, ko nas te opozarjajo, da je v svetu nekaj zelo narobe. S človečnostjo, na primer. Ob časopisnih člankih, ki analizirajo in demontirajo zgodbe vojnega in begunskega vsakdana, je naposled težko verjeti v krilatico »razmišljajmo pozitivno«. Slednje ob vsem tem izpade ceneno in morebiti celo posmehljivo. Ali smo že kakšno vojno preprečili zgolj s pozitivnim razmišljanjem? Morda katero osebno, podvrženo egoističnim tendencam, ampak ta, čisto prava, se odvija naprej. V začetku septembra smo obeležili mednarodni dan otroka in ob tem nismo mogli spregledati člankov, ki opozarjajo, kakšne travme doživljajo otroci beguncev. Morda smo nezavedno primerjali naše življenje z njihovim, begunskim, velikokrat v predstavi kot tistim, ki je nekje daleč, tistim Drugim. Mnenja so še zmeraj deljena in vedno bodo. Kakor Amerika, je povedal ameriški komik Stephen Colbert, se je verjetno tudi Slovenija razdelila na »državljane, ki resnico iščejo z glavo, in tiste, ki jo čutijo v srcu.«  Čeprav razum verjame, da so begunci iz svojih domov zbežali, da bi ohranili zgolj golo življenje, da so v ozadju mnoge kršitve človeškega dostojanstva, srce včasih namiguje, da še sami nimamo dovolj služb, kam bomo potlej še s prebežniki. Igrati namišljeno vojno proti Drugemu, ki ga ne poznamo, je vedno najlažje. S tem se odmaknemo od lastnih težav. Morda nekoliko težje postane, ko prisluhnemo zgodbi, ki je veliko bolj žalostna od naše lastne in se ji zazremo v oči, ki so morebiti nekoliko temnejše od naših, a vendar enakih oblik. Ravno ta vpogled in soočenje z realnostjo nam omogoča dokumentarna fotografija, brez katere se svet več ne vrti enako, kot se je pred njo. 

Osnovna vizija dokumentarne fotografije je prikazati tiste zgodbe, ki v zgodovini ne bi smele biti spregledane. Marsikdo ji očita, da gre predaleč, je preveč neposredna in velikokrat namenjena zgolj povečani nakladi časopisov. Zahvaljujoč dokumentarni fotografiji, so nekatere lokalne tragedije, ki bi še nedavno ostale javnosti skrite, postale globalne, ob tem pa si je bilo tudi malce težje zatisniti oči in preprosto oditi mimo. Vojno nasilje, lakote, naravne nesreče, genocidi itd. so s tem postali vidni, ljudje tam pa dobili upanje, da bo preostali svet posegel vmes in jim pomagal. Fotografija je postala njihov eho. 

Fotografije na razstavi Migranti pretresajo, večina od nas pa je še vedno zelo oddaljena in udobno pasivna od takšne realnosti. V sodobnem svetu ta oksimoron nerazdružljivo spremlja fenomen dokumentarnega. Za gledalca tovrstna fotografija ni niti psihološki ventil, kot ga sicer lahko ponuja umetnost, temveč povzroča tesnobno in konfliktno situacijo. Posameznik namreč sprevidi, da je fotografirana realnost moralno sporna in kot taka gledalcu naporna, slednji pa ima samo dve možnosti; bodisi se pasivno ali ignorantsko obnaša še naprej bodisi pasivnost spremeni v kakršno koli obliko akcije. Morda si mislimo, da sta naša mnenje in nazor, ki ga imamo, komajda omembe vredna, pa je lahko tudi slednji močna oblika aktivizma. Enako je s fotografijo. Ima namreč moč, da povsem brez besed nagovori številno množico. Kot taka sicer ne posega v dano situacijo in tudi ne razrešuje konfliktov samih, temveč opravlja zadano nalogo, da izpričuje videno. Posamezni kadri so osebni prispevek fotografa, ki skozi njih na nek način, četudi nezavedno, poseduje mnenje. Med tako obširnim dogajanjem, kot sta vojna ali begunski val, je namreč priložnost za primeren posnetek na stotih koncih hkrati, fotograf pa je tisti, ki odloči, s čim bo soočil kasnejšega gledalca. Popravkov ni, so le v fotografijo ujeta in v času ustavljena dejstva.

Razstava je pogled v dihotomijo, pri kateri Vzhod in Zahod stojita drug drugemu ob boku in tvorita diptih (Ciril Jazbec). Diptih je bil v zgodovini največkrat mišljen kot sakralno umetniško delo, npr. kot oltar. Sveto družino in svetnike so sedaj zamenjali navadni ljudje, katerih oči so se srečale v trenutku eksodusa. Izpostavljene so razlike in še bolj pomembno, ključne podobnosti med ljudmi iz Rigonc terbegunci: krhkost, strah in nezmožnost spremeniti situacijo, ki je niso zakrivili sami. Katastrofa je skupni pojem vsem stranem. V množici osvetljen trenutek posameznika, kot je npr. otroški jok v konfliktu med množico in policisti ali na hitro ujet pogled matere z otrokom v naročju, je poosebitev težkega osebnega brodoloma mnogih, ki so se znašli v takšni situaciji. Podoba obupanega očeta, ki ga tolaži sin, je zagotovo ena najbolj pretresljivih in ne potrebuje nobenih dodatnih besed (Georgi Licovski). Gre za zmožnost videti in biti pozoren na detajle, saj ravno ti sestavljajo celoto. Nekateri so podani skozi črno-belo podobo. Utrujeni otroci in čakajoči ljudje nam ozavestijo predstavo, da gre za množične prizore, s čimer katastrofa postane toliko bolj mučna. Čakanje na hrano, vodo ter novo obleko in upanje na boljšo prihodnost na fotografijah izzvenevajo kot utopija (Imre Szabo). Nekatere poti so se zdele pred begunsko krizo nemogoče, predstavljala jo je predvsem tista preko morja. Na premajhnih čolnih natrpani ljudje, več utopljenih kot preživelih, trupla na obalah ter gore rešilnih jopičev so postale trpka resničnost in na fotografijah kot zasačena s strani močne bliskavice (Miloš Bicanski). Večna hoja za boljšim jutri se je spremenila v realno, njen pomen ni le metaforičen. Prosojna meglica in svetloba, ki preseva skozi njo, je le luč policijskih vozil in reflektorjev. Iz resničnosti, pa najsi ima še tako grenak priokus, lahko nastane igrišče, kar simpatično dokazujejo ravno otroci, ki se morda tragičnosti danega trenutka ne zavedajo tako kot odrasli. Srečo najdejo v majhnih in silno preprostih stvareh (Jaka Gasar). Povsem drugače je verjetno z materami, ki trpijo dvojno – zase in za svoje otroke – občutek nemoči, ko je treba lastnemu otroku ponuditi najosnovnejše dobrine, ne pozna primerjave. Še v tako ekstremnih razmerah, kot so mraz, dež in lakota, so do otrok zaščitniške in delajo vse, kar je v njihovi moči, pa najsi bo to le pesmica v naročju za lahko noč (Bojan Velikonja). Vse poti so se po dolgem in po čez srečevale v begunskih centrih, vendar tudi tukaj ni bilo zadostno število postelj in odej, celo hrane je pogosto primanjkovalo. Begunci ne glede na to, iz katere države prihajajo, so skupaj posedali okrog ognja, mrazu pa ni bilo videti konca (Miloš Vujinovič). Nenaspani, prezebli, izmučeni in duševno strti so si želeli le optimalnih razmer. Teh pa jim Evropa v tem trenutku ni bila zmožna dati. Pomembneje ji je bilo, da premišljuje o tem, ali begunce potrebuje ali ne ali so strošek ali ne ... Dvom, nezaupanje ter celo nestrpnost so se začele širiti z obeh strani (Rene Gomolj). Tudi mi si nismo predstavljali, da bo daljni svet prišel tako blizu, do našega praga in stopil celo čezenj. Skorajda nadrealistične se nam zdijo podobe vojakov, ki spremljajo množico beguncev, kot da to pri nas ni mogoče, ne na naši miroljubni zemlji, kot smo velikokrat prepričani (Tadej Regent). K pomoči za begunce smo lahko prispevali vsi in izkazalo se je, da imamo ljudje še vedno čut za sočloveka. Tudi zbrana pomoč pripomore k ozaveščanju, ki prostovoljce opogumlja, da prispevajo za boljši jutri (Alja Rems). Brez njih bi bilo smrtnih žrtev še veliko več. Prav tako so prostovoljci poskrbeli, da so otroci za trenutek pozabili na težke razmere. V kriznih časih ima človek samo dve možnosti, in sicer ali postane človeku volk ali pa postane še bolj človeški (Srdjan Zivulović). 

Enajst avtorjev se z migrantsko problematiko sooča individualno, vsak skozi razpoznaven fotografski slog. Njihova množičnost na prizorišču pomeni dodatno varovalo objektivnosti upodobljenega. Lokacije nastalih fotografij so različne, njihove poti se ponekod na bližnjih mestih tudi srečajo. Podane fotografije osvetljujejo pomemben avtorjev odgovor na vprašanje, in sicer kako prikazati dane situacije in osebni fokus nanje. Rdeča nit pričujoče razstave je osredotočenost na posameznika. Gre za zgodbe žalostnih pogledov, joka, obupa, strahu in vseh vmesnih tonalitet človeških emocij. Slednje se ne zmenijo za to, ali gre za otroka ali odraslo osebo, prisotne postanejo tudi v nas. To je tisto, v katerem smo si vsi enaki in kar nas dela, kakor radi rečemo, človeške. Človečnost pa je velikokrat postavljena pod vprašaj. S pomočjo svetlobe nastala podoba je kakor že neštetokrat v zgodovini, postala dokaz o vseh teh vprašajih, ki se nam zastavljajo in na katere odgovora ni najti preprosto. Morda se svet spreminja prehitro, da bi se imeli čas, česa naučiti iz preteklih dogodkov in napak. 

 

Zato je podoba jokajočega očeta postala nova pietà – pietà, ki ne objokuje več lastnega otroka, temveč on objokuje njo. Pietà, ki je strta od težke zapuščine zgodovine, in ki ji prihodnost prav tako ne bo ozaljšala bremen. 

 

                                                                                                                                                                                                                                         Petra Čeh

 

SODELUJEJO:

Alja Rems, Bojan Velikonja, Ciril Jazbec, Jaka Gasar, Miloš Vujinović, Rene Gomolj, Srdjan Živulović, Tadej Regent, SLOVENIJA, Imre Szabo, Miloš Bičanski, SRBIJA, Georgi Licovski MAKEDONIJA in Louisa Goulianmaki, GRČIJA

 

ODPRTO:

torek - petek: 16.00 - 18.00 uri

sobota: 10.00 - 12.00 ure.

ali po predhodni najavi.

Kontakt

Fotogalerija STOLP Židovska ulica 6, p.p. 1512, SI-2001 Maribor, Slovenija +386 (0)51 336 991 galerijastolp@gmail.com